Foto analiza: po vsaki burji posije sonce. Električni enduro? Da, prosim.

Še v ponedeljek je bila napoved dramatična: kazalci vetrov so bili tja do četrtka zabiti v rdeče polje. Nato je pokazalo, da bo v petek in soboto v suho, v nedeljo bo pa deževalo. A ker sem vedel, da prijavljeni gospodje in gospodična niso neki salonski pudli, smo rekli: ma, gremo! In pogum nas je po vetrovni vožnji po Jadranski Magistrali nagradil s tremi toplimi, sončnimi dnevi. Noči so bile še vedno zimsko hladne, mesto Rab pa ponoči januarsko prazno, a nič ne de.

Testirali smo KTM Freeride E!

Končno mi je uspelo na tečaj pripeljati električen motor – pri KTM-u so nam zaupali čisto pravega Freeride E in še eno dodatno baterijo. Čisto vsi, tudi dva osnovnošolska motokrosista, smo bili nad paketom prijetno navdušeni. Razen Uroša, ki je vztrajal, da če ne diši po bencinu, to ni to. Tudi prav. Kaj je o električnem enduru povedal Špindlerjev Miha, ki se je Mali šoli terenske vožnje pridružil kot inštruktor in športni vikend mimo grede izkoristil za trening pred dirko Hell’s Gate, ki bo 18. februarja v Toskani, si lahko preberite na spletni strani avto-magazin.si: Kaj najboljši slovenski enduraš Miha Špindler meni o električnemu KTM-u Freeride E? (video)

Hvaležen, da imam priložnost delati s tako fajn druščino, vas lepo pozdravljam do prihodnjič, ko se nam bo s svojim trialom pridružil Marko Jager.

Matevž Hribar

Foto analiza:

Testing #ktm #freeride350 vs. #freeride-e…

A photo posted by Matevž Hribar (@batzajla) on

Ni imela visokih pet, niti mini krila, niti kariraste zastave. Ampak hej, smo leteli!

Zdaj si pa dobro predstavljajte: bilo nas je deset dedcev, kar naj ne zveni preveč samohvalno in mačistično, a vseeno si upam reči, da smo bili ipak to dedci na enduro in motokros mašinah, čisto sami v zavetju palm na samotnem otoku, brez domačih nadzornih sistemov. Ja, lahko bi zapisal, da smo bili fantje ali pa moški, a ti dve besedi nekako ne sodita v zgodbo, polno adrenalina, bencina in testosterona in kar je še teh dedcem nujnih življenjskih potrebščin.

img_4404

Prvič nas je slučajno obiskala v soboto popoldne in to v družbi čisto prijetnega prijatelja in dveh sila luštnih psičkov, ja pridna Fifi in Bruno, buci buci buci, ja čigava pa sta pesjanarja mala?! Nekako niti kolega niti psov nihče ni kaj dosti opazil, ko pa se je gozdna vila sprehodila preko motokros steze v enih takih sila tesnih pajkicah, ki so zelo nazorno nakazovale, kaj pokriva tanka, elastična tkanina. Pa saj smo vsi že kdaj videli kakšno teto v pajkicah in ni vrag, odpusti nam naše grehe, da celo kakšno brez njih, ampak v divjini samotnega otoka sredi neskončne modrine, na teh naših konjih, s katerimi divjamo na tanki meji med tem in onim svetom … Ej, to se ne zgodi vsak dan.

Lahko si predstavljate (ali pa tudi ne), kako je bila slišati debata desetih juncev v dvajsetih in zgodnjih tridesetih, ko nam srce še precej živahno zliva kri po žilah. Še pri večerji je padla opazka ali dve, kako fejst obisk smo imeli in kakopak ni nihče govoril o prijaznem fantu in še manj o črnem in belem ščenetu. Po obedu pa je ob pivu, kar je dosti logično, saj se še nobene pametne reči nismo domislili ob čaju ali mleku, padla še ena sila imenitna namera in sicer, da bi šli ‘malo pogledat v mesto’. Nič hudega, če kdo še ni stuširan, se bomo pa potem skupaj, je izustil eden od bolj modrih tisti večer.

Ob pol osmih zvečer o karaokah ni bilo ne duha ne sluha in tudi oder v centru mesta je še sameval, pa so tako tekli čas in debata in še vse druge tekoče stvari, dokler nista vendarle zaigrali dve kitari in potem še cel bend in roštilj s klobasicami in friteza z lignji in karaoke v baru pod županovo pisarno. In ko je bil tek v vseh teh možnih različicah na vrhuncu, in ko smo se ujeli z nekaj dušami nasprotnega spola, a enakih nagnjenj do zabavnega nočnega življenja, se je od nekod, morda prav iz nebes, pojavila plavolasa princeska, tokrat v črnem krilu in z neko zdravo mero mejkapa in s še bolj prešernim nasmehom, kot ga je imela pred nekaj urami tam sredi šume. Ajej. Prvemu je iz rok padel še poln vrč piva, drugemu je na en čevelj kapnila viski kola, na drugega pa slina, tretji je čašo pametno porinil v roke četrtemu, ki je v vzhičenosti na dušek spil to in še svojo in tako bi lahko našteval tja do desetega, pa ne bom, ker vseh odzivov in reakcij pa vendarle ne gre zaupati občemu spletišču.

Pa smo, kaj pa ste drugega mislili, bolj lajali kot grizli in imeli nadvse velikopotezne ideje in sila dobronamerne načrte, kako nadaljevati noč, ki se je v nasprotju z le-temi končala v moški družbi s kuhanjem goveje župce s knedli ob četrti uri zjutraj tam v apartmaju ob morju adrijanskem.

V nedeljo kljub popolnim razmeram ni bilo neke strašne volje po motoriranju. Pa saj: čemu bi se mučil 18. decembra pri približno toliko stopinjah (na soncu in brez vetra je bilo resnično vroče), ko pa lahko stegneš škornje v pesek in, recimo frcaš kamenčke v vodo. Nekoliko kislo, a kljub temu pozitivno nastrojeno razpoloženje je vsake toliko pogrela ideja, da bo princeska, kot smo se bili uspeli v trdi temi dogovoriti, spet prišla na stezo, tokrat na to ob morju, in da bo oblečena kot tiste štarterke, ki se nastavljajo Marquezu in Rosiju in televizijskim kameram in, kaj pa veš, verjetno tudi zavaljenim kravatarjem, katerih v zaodrju svetovnega prvenstva v cestnohitrostnih dirkah nikoli ne manjka. A pustimo zdaj to.

img_4441

Potem pa gromska strela z jasnega … Snamemo očala, si pomanemo oči in se spogledamo – res je ona.

Pa smo se naštimali v vrsto tja dol v mehak pesek, devet motorjev je bilo, ker je Kawa ravno pol ure prej izdahnila dušo električno (ni iskre spljoh) in morsko deklico nagovorili, da je uresničila naše mokre sanje: v tesnih pajkicah, tokrat šekasto modre barve, je v decembrskem soncu dvignila roko, jo spustila do polovice … Še malo počakala in: BAM!

Štartali smo ko Rozcen in Dungey in kar je še teh pobov na dirki za milijon dolarjev. Prvi je potegnil Miha – seveda, ko pa vozi tristo cvajtakt, za njim sta ste zvrstila Ervin (EXC-F) in Žiga (YZ-F) na 250-kubičnih štiritaktnikih, nato Gašper na 250 SX-F, za njim pa sem se znašel jaz na 350-kubičnem frirajdu, katerega imam trenutno obutega v trial gume in ne orje ravno najbolje po tistem globokem pesku. Kako so se zvrstili za menoj, ne vem, vem le, da je Kevin svojo Yamaho položil na koncu prvega kroga, verjetno zato, ker je mislil, da ima štarterka opravljen tudi izpit iz prve pomoči in da bo potrebno oživljanje usta na usta. Če mi ne bi vzmetenje na tistih dveh skokih zabijalo do konca in še malo čez (Freeride je za motokros resnično neprimeren), bi verjetno odpeljali še več kot dva kroga. Pa smo parkirali. Škoda bi bilo, da bi se fenomenalen vikend končal s polomijo.

Pa mi povejte, kdaj vam je nazadnje na plaži v soncu dala signal za štart blond gospodična?

E, život je čudo!

P.S.: Feburarja in marca je še nekaj prostih mest 🙂

Foto analiza:

Foto analiza: Mala šola terenske vožnje, tokrat v družbi Špindlerja

Takole smo se imeli. Bilo je kar nekaj znoja in utrujenih mišic, nekaj nebodigatreba padcev in veliko zabave in smeha.

img_4257

Verjamem, da smo se vsi nekaj naučili – tudi jaz.

Zato: prihodnjič bo le še boljše!

Mimo grede: za naslednji termin (konec januarja) sta na voljo le še dve prosti mesti >>> več informacij tukaj: Termini 2016/2017.

Miha Špindler o novem motorju, načrtih za sezono in najpogostejši napaki začetnikov

Z Mihom Špindlerjem sva se dobila na čaju, da sva še enkrat preučila vaje, ki jih bomo izvajali na mali šoli terenske vožnje. No, s takim profesionalcem, kot je Špindler, bosta dva tečaja, na katerih bo gost, pravzaprav fakulteta. Še vedno velja za najboljšega enduraša na sončni strani Alp. Bolj je teren zaj****, bolj uživa.

O načrtih za prihajajočo sezono, novem motorju, motokrosistih in enduraših in o najpogostejših napakah začetnikov.

Miha Špindler in njegov novi KTM 300 EXC.
Miha Špindler in njegov novi KTM 300 EXC.

Kje te bomo lahko videvali v letošnji sezoni?

Odpeljal bom vse crosscountry dirke, to je osnova. Državno prvenstvo v enduru me ne zanima toliko, tudi letos ga nisem vozil, ker je preveč drugih dirk, ki mi bolj ležijo. Letos se bo veliko dogajalo v Bosni, kjer na dirki v Kreševu tudi sam sodelujem pri organizaciji, pomagam trasirati. Ekstremna enduro dirka bo že prvič na zelo visokem nivoju, organizator se res zelo trudi. Odpeljal bom tudi Erzbergrodeo, mogoče tudi Megawatt na Poljskem, kjer še nikoli nisem vozil. Na romunski enduro reli Romaniacs letos ne bom šel, saj je dirka v razredu Gold postala absolutno pretežka. To res ni normalno. Rajši bom šel kam drugam, kot pa da tam en teden dobesedno umiram in uničujem motor. Saj bi šel lahko vozit v en razred nižje, ampak to me pa ne zanima.

Ti je kaj žal, ker letos Slovenija ni sestavila ekipe za Six Days Enduro v Španiji?

Ja, to je res kar malo škoda, saj smo lani odlično sodelovali. Fantje so bili zagreti, trudili smo se po najboljših močeh in tudi dokazali, da se znamo peljat. Dirka mi je bila res všeč. Se pa zna kaj zgoditi drugo leto, v 2017. Glede na to, da sem prišel v močno ekipo … Mislim, da nas vse mika.

Boste poslali v ogenj bivše motokrosiste?

Ja, krosisti so na pravi poti, da postanejo res dobri enduraši, kar je res top.

Vemo, da so na crosscountry dirkah fantje iz motokrosa, recimo Kutnar, Može in Mulec, zelo hitri. A morajo za klasičen enduro narediti velik preskok v glavi in v stilu vožnje?

V bistvu se na klasičnem enduru kar znajdejo, so dovolj hitri. Čim se pa začne ekstremni enduro, se pa sistem podre. Te težave sem imel tudi jaz na začetku, saj prav tako prihajam iz motokrosa. Ampak če bodo trenirali, bodo prišli v tako formo kot sem jaz in še boljšo. V crosscountry prvenstvu je pa tako, da so dirke bolj po godu motokrosistom. Čim je več zahtevnega terena, je to čisto nekaj drugega in takrat sem lahko konkurenčen. Pač ne treniram več motokrosa, ne gre.

Zamenjal si motor, povej malo o tem.

Ja, KTM je naredil nov motor in sem si ga želel preizkusiti. Pa sva z Jakom Selesem prišla do dobrega dogovora, tako da bom vozil za njegovo ekipo. Lahko rečem, da so prvi občutki fenomenalni, motor gre ko šus, zelo dobro se ga da izkoristiti. Predelali bomo samo vzmetenje, da grem lahko z istim motorjem na motokros in na enduro, da ne rabim dveh. Pa ‘setting’ imam od Gomeza.

V vzmetenju?

Ne, ne, v uplinjaču.

Je bolj ali manj agresiven?

Je agresiven, tako kot je tudi Gomezov stil, ampak zelo lepo vleče in dela kot mora. Gomez je agresiven voznik in zato tudi meni to zelo ustreza.

O drugem motorju kot o 300-kubičnem dvotaktniku ne razmišljaš?

Ne, karkoli drugega zame ni aktualno, ker toliko vozim ekstrem. Če ne bi toliko zahtevnega endura vozil, bi z veseljem vozil tudi štiritaktnega in vem, da bi se peljal zelo hitro. Na crosscountryju zagotovo hitreje kot zdaj.

Mislijo, da je vse v gasu, kar pa ni res. Najprej moraš imeti pravilen položaj na motorju, nato lahko daš gas.

Vedno bolj se uveljavljaš kot inštruktor endura in motokrosa – katere so najbolj pogoste napake motoristov na terenu?

Večina fantov, ki se prvič usedejo na tak motor in so samouki, ima največ težav z rokami in s sedenjem v ovinku. Lahko bi rekel, da večini položaj predstavlja največjo težavo. Mislijo, da je vse v gasu, kar pa ni res. Najprej moraš imeti pravilen položaj na motorju, nato lahko daš gas.

Kakšen motor priporočaš začetniku? 300-kubičnega cvajerja?

Ne, to zagotovo ne. Štiritaktniki so lažji za vozit, naj poizkusijo 250 in 350-kubičnega in vidijo, kaj jim bolj paše. Če pa kdo misli, da je to premalo, naj pa kar takoj 500 kupi in jim bo že motor pokazal, kako se vozi (smeh).

Niko’s Kantina Ride: From sea to desert

Some days the road doesn’t count. What counts is that you are going…

San Francisco was too much fun, but the point of this trip is to get to South America right? Like a long gone ex girlfriend that creeps in your thoughts when you’re riding for too long without music, this city will do the same. Did I miss something there, should I have stayed or there is more beiond that bridge? Well, unlike the ex, a place takes you back without too much begging. 

After a little bit too much freeway, we are back on the one. Freeways in big cities are fun, as long as you don’t have a bunch of people trying to follow you. Four, five lanes, heavy traffic, I can’t help but imagine that I’m like a little speck Of dust or a blood cell, getting carried away into something bigger. In our case, it’s probably an oil spill in a river… 

After some foggy, moist riding we get to see the sun once again, just before it sets. We’re in Big Sur. Pretty place, slightly overrated if you ask me. Perhaps I got spoiled from all the amazing places we’ve encountered so far. However, the campsite charged us 60$ US for the night and just because of that, I’d choose to never return. It’s ridiculous, but at the time it was our only option. We met some interesting characters and ended up staring the remains of the super moon by the river, wasn’t so bad after all. 12$ for a bundle of wood by the way. No fire that night… 

What counts you cannot see, you can only imagine. Some dreams can make you bleed a little bit.

The day after was grand. Early start, sunny, warm and more HWY 1! The only problem were the cars that drove too slow on the curves (double solid line) and then blast out full throttle on the straights, making it impossible to overtake. I was just getting upset about it, when my bike started handling funny. Yeah, the rear was flat. The tube couldn’t choose a better place to give up. It was right before a beautiful view, close enough to a service station so Dane could go and pick up some sandwiches while I was taking the tire off. Black trash bag, put the tire in and have a sandwich while enjoying the view. Then the tire gets off like a charm. While I was putting on the tire and Dane was exploring around a van passed by, with a guy sticking his head out. Sure enough they are back in a minute. It was Josh and Ashley. A really nice couple on a road trip with their kick ass van that Joshua put together himself. They fed us, gave us water, help and we exchanged stories and our info. The World is small and round, I’m sure we’ll meet again. Sadly I forgot to take a picture…

Finished the day in Morro Bay, had way too much chinese food and went to sleep. Next day was about to change the sccenery quite drastically.

After seeing Elephant seals and zebras bunched each on their side of the road we take the 166 heading East. It got cold very quick as we gained a bunch of elevation in short time, the landscape became more arid, after some time I start hallucinating. Ennio Morricone in the background and tumbleweed. Lots of it…

Well, the tumbleweed was real. Pretty cool sight, so we stop to have some fun before heading further up, past Bitter creek on the 95. Very cool ride, both Literally and figuratively. Most probably our coldest day in California.
More fun roads, some trails and we end up in Victorville. A big town in the middle of the desert I guess. We got there when it was quite dark already.

It was one of those days the next day, the plan was something, we did something else. We were aiming for Yuma, we ended up staying in Joshua tree NP. As we entered in the park we stop on the side of the road, flip the coin, “yeah, we stay”.

Very busy park and I soon understood why. It is a very special place, huge boulders surrounding Joshua trees, which are basically Yuccas on steroids. Yucca is something more like a palm tree, that in Slovenia grows indoors. As a decorative plant. Here they grow into big ass trees. Every housewife dream.

As we’re doing a beer run, we meet Claire. A biker lady on her way from Alaska. We soon agree that we’ll stick together for beers and campfire. It was like meeting myself, a couple of years younger in a female version. Are we bikers really all the same? Might be.

Let the good times roll! We’re out, direction unknown.