Čegrešprideš 2018: Kočevski rog in koča Kozača

Namesto rdeče-bele vas po Roški poti vodi zelena medvedja markacija.

Tradicionalni Čegrešprideš nas je tokrat namesto v Julijce povabil na Kočevsko, kjer smo prehodili (približno) tretjino Roške poti. Na skoraj deveturnem pohodu razen domačinov nismo srečali nikogar, čeprav so sveže stopinje dale vedeti, da kosmata družba ni bila daleč…

1. del: Kavica pri vodiču doma ter iskanje Željnskih jam

Med vročinskim valom smo se okoli 12ih odpravili na pot, potem ko nas je naš krasni gostitelj pogostil s hrano in pijačo. Skočili smo še v turistični center po zemljevid, izvedeli da Vuče JE Kozača ter krenili na pot. Že brž na začetku smo šli v napačno smer, čeprav so medvedove stopinje »na par metrov, ne mor’te zgrešit’!«. Po informiranju s strani domorodcev smo naposled le prispeli v zavetje gozda. K sreči so nas čakale prijetno hladne jame, do katerih pa smo se mogli pretolči mimo rojev mutantskih komarjev.

Željnske jame

V prvem delu poti smo že utrpeli prve poškodbe – Cudo je SKORAJ potreboval šive na mečih, Maji pa je predolg noht na nožnem prstu grdo ranil sosednjega. Samo zaradi lastne spretnosti in dobre terenske pripravljenosti smo se lahko ognili helikopterski intervenciji in nadaljevali s pohodom.

Prve bojne rane.

2. del: Gozd

Gozd. Manj ga urejamo, lepši je. V njem vse umira in istočasno vse raste in živi. Popolno ravnovesje. In medved? Je sinonim za strah, za strah pred neznanim, močnejšim od nas. Iz pritajenega občutka strahu se rodi spoštovanje; spoštovanje do Narave, do njegovega življenjskega okolja, do njega samega – veš, da te lahko pokonča z enim samim ugrizom, a hkrati verjameš, da si tega ne zaslužiš – ker mu nočeš nič žalega in ker si spoštljiv gost njegovega veličanstva.

V avgustovski vročini je klima v senci bukev in jelk prijetno toplo sveža, iz grmičevja se na pot stegujejo veje z robidovjem, lešniki, pod drevesi na travnikih so nekatere češplje že zrele za kiselkasto malico, ki zbudi telo. In črevesje. Ja, pot je bila skupaj z iskanjem pomanjkljivo označene jame in krajšim tavanjem zaradi manjkajoče oznake zelene šape ter s precej pogostimi postanki daljša od napovedanega, a če pomislim zdaj, bi bilo le štiri ure gozda premalo …

Malica: ne za-na-pot ampak s-poti.

Več od hladnega piva, tuša z džezvo in zelenjavne čorbe s kotlička nad ognjem si težko želiš. Na zdravje, Narava!

3. del: Po večerji … Tema 🙂

(tekst sledi … ali pa tudi ne)

Borci za … Enolončnico.

4. del: Zajtrk

(tekst sledi … ali pa tudi ne)

5. del: Namesto z lastnim dvo- nadaljujemo z bencinsko gnanim štirikolesnim pogonom

Pero vozi Frontero.

Malce neprespani zaradi prebite noči v ‘medvedjem objemu’ se odpeljemo na krog po kočevskem rogu. Najprej si ogledamo dva zbiralnika vode, ki so ju v osrčju kočevskih gozdov pred vojno koristili za obratovanje žage na parni pogon, danes pa ju je gozd vzel v svoj objem. Nekoč je bil celoten hrib nad zbiralnikoma podeskan, da se je ulovilo dovolj vode za obratovanje vseh gospodarskih objektov. Kljub velikim zbiralnikom je vode za delo pogosto primanjkovalo (opomba: tu površinske vode ni, saj smo na kraških tleh.) Ob današnjem pogledu na hrib opazimo, da ga prerašča že več kot 70 let star gozd. Narava resnično hitro briše človeške sledi. Pristopimo bliže zbiralnikoma, da bi videli kakšna je njuna današnja vsebina. V zbiralnikih zagledamo gozdno juho, ki jo s prva opazujemo, nato občudujemo. Juha je mikro eko sistem, ki ga ustvarja narava in je poln življenja. Ugotavljamo, da kdor zaide vanj, iz njega le s težavo pobegne, kdor pa je rojen v njem, pa je obsojen na ta majhen in občutljiv prostor, a mladega življenja je v juhi polno. Življenje si izbira čudne, majhne prostore, ki jih gradi narava.

Naprej ob poti opazimo nasipe, kjer so stali tiri ozkotirne železnice za lažje spravilo lesa. Sistem ozkotirne železnice je tod okoli kar dobro razvejan, tako da se ga da opaziti na več koncih. Pot nadaljujemo proti kraljici kočevskega roga. To je 500-letna jelka, ki jo trije kar visoki Gorenjci komaj objamejo, skupaj se držijo s konicami nohtov. Jelka ima obseg krepko preko pet metrov in je visoka več kot 50 metrov. Poizkušamo uzreti vrh, a ga ne vidimo, nekaj k temu pripomorejo okoliška drevesa, nekaj pa izjemna višina jelke. Kraljica je tako stara, da pomni same začetke pisane slovenske besede. Tako mogočna drevesa so resnično občudovanja vredna bitja. Razglabljamo kako danes človek odkriva, da drevesa preko svojih korenin in gliv v gozdnem podrastju medsebojno komunicirajo in se opozarjajo na škodljivce in verjetno še mnogo več. Človek zelo malo ve o naravi in gozdu, občutki pa mi pravijo, da gozd pomirja in daje občutek spokojnosti, če le ne naletiš na pikajoče insekte in zajedavce, ki te razdražijo in smo jih občasno srečevali ob včerajšnji hoji skozi gozd.

Kraljica Roga ali Črmošnjiška jelka je stara preko 260 let, pravi Wikipedija.

V naravi, kjer ni človeškega vpliva, je videti, da je vse v ravnovesju. Na vsakem koraku lahko opazujemo razkrajanje in novo življenje. V resnici narava ves čas ustvarja pravo ravnovesje med novim in starim. Če je sožitje med novim in starim ter živo in neživo naravo, si lahko slikamo podobe raja in obilja za vse. Če znamo gledati s pravimi očmi, lahko vidimo, da je gozd (pragozd) tak raj. Pot nadaljujemo do spomenika (opomnika) kako krut in zlorabljen je lahko človek, ki se ujame v zanko različnih ideologij, ki jim slepo zaupa oz. nima moči, da bi se jim uprl in jih zatrl v kali in jim s tem da moč za bratomore. Vse ideologije, ki izključujejo, imajo v sebi zrno zla. Krog sklenemo ob pogledu na jezero, ki je posledica izkopavanja rjavega premoga, danes pa se razvija v turistično točko mesta. Za sam konec kroga pa si privoščimo še malo vratolomne vožnje s džipi čez drn in strn.

6. del: Osvežitev v Kolpi

Nekaj spomenikov druge svetovne vojne nas je spomnilo, da tudi ljudje prispevamo k ravnovesju v naravi, čeprav jo tako v slabem kot dobrem, skozi teološko ali humanistično prizmo skušamo nadvladati. Še pred 60 leti zapuščena vas, ki je že povsem prepredena z zelenjem, je dober opomnik, čeprav pogosto pozabimo, da nas na koncu vse čaka tak ali drugačen spomenik in da je bistveno tisto, kar naredimo za čas življenja. Tudi zato »Čegrešprideš« po svojem izročilu po dnevu hoje, tokrat po zeleni, a suhi pokrajni, naftni agregat ‘nagonsko’ usmeri proti jugu.

Ker nam država trenutno ne sega do Ohrida, smo se zadovoljili s Kolpo. Naša 118 kilometrov dolga južna plaža, skoraj tisoč let del južne meje Svetega Rimskega cesarstva, je zavoljo dejanj cesarja, pardon Cerarja (Cerarja, ki bi rad bil cesar, pa ne bo) v veliki meri obdana z ograjami, rezilnimi žicami. Po nasvetu Vučeta smo mikrolokacijo našli v oazi Kolpe, ki je izven dometa CNN-a in berlinskega daljnogleda in tako, za zdaj, ostaja ljudem. Občutki, ko sezuješ obutev, zaplavaš v lesketajočo, prijetno, pretočno vodo, polno belomesnega življa, nadomestijo vsaj dnevno dozo antidepresivov in napolnijo spomin, ki traja večno.

Na gozdove, medvede, duše in prijatelje!

Maja, Polona, Gorazd, Marko, Matej, Matevž

Komentar 1: Kot eksperiment smo tokrat vsebino za blog prispevali vsi. No, kdor še ni, pa še bo – če ne, pa tudi nič hudega.
Komentar 2: Se opravičujem za zakasnelo objavo. Krive so prioritete.
Komentar 3: Če koga zanima pohajkovanje po Rogu s preprosto, a pristno in okusno nočitvijo v koči Kozači, bo pravi kontakt Marko Vovk (041884922). Najbolje bo, če pošljete SMS, v gozdu je namreč (na srečo) telefonski signal zelo šibak.

Podobno branje:

Leave a Reply