Mala šola terenske vožnje 2017-2018

Res je, zadnje tri sezone nisem dirkal. Zato naj kar na začetku priznam: vozim slabše kot tam okrog leta 2013, ko smo z ekipo obiskovali dirke v crosscountryju in enduru. A po drugi strani vem, da sem se pri prenašanju znanja na tiste, ki se s terensko vožnjo šele srečujejo, naučil nečesa drugega – učiti. Zato sem vesel, da vas zopet lahko povabim na Rab, kjer se bomo na idilični stezi učili peljati boljše, varnejše in, povsem nehote, tudi hitreje.

Kakšen je plan?

Brez dobre fizične pripravljenosti pri tem športu ne gre, zato se bomo pred vožnjo dobro ogreli: s tekom, pohodom na bližnji hrib in tik pred samo vožnjo še s sprehodom po stezi v popolni zaščitni opremi. Potem pa:

  • osnove vzdrževanja enduro oz. motokros motorja,
  • osnove pravilnega položaja med vožnjo (sedeč in stoječi položaj, vožnja v zavoj, položaj rok, pogled),
  • osnovne praktične vaje (speljevanje, vožnja v klanec, spust, vožnja okrog stožcev),
  • vožnja po manj zahtevni motokros stezi.

Termini 2017-2018:

  • Termin #1: 24.-26.11.2017
  • Termin #2: 1.-3.12.2017 – gost s trial motociklom Marko Jager
  • Termin #3: 8.-10.12.2017
  • Termin #4: 9.-11.2.2018 – gost s trial motociklom Marko Jager (skupina je polna)
  • Termin #5: 16.-18.2.2018

Vsi termini se odvijajo od petka do nedelje. Za dodatne termine med tednom me kontaktirajte. Prihod na otok: petek ob 10:00 (kdor nima časa, se nam lahko pridruži tudi pozno popoldne). Predvideni odhod: nedelja ob 15:00.

Kaj potrebujem?

  • Enduro ali motokros motor (možnost najema KTM 125 EXC*),
  • kompletno opremo (škornji, ščitniki za kolena in trup, rokavice, hlače, majica ali jakna, čelada – možnost najema za komplet za 3 dni = 85 EUR),
  • zadostno zalogo pijače in malico za čez dan (sendvič, sadje, tablice, čokolada, …),
  • opremo za športno aktivnost (superge, pajkice ali trenirko),
  • mladoletni potrebujejo soglasje staršev (sporočite ob prijavi),
  • urejeno zdravstveno zavarovanje za tujino,
  • lasten prevoz do Raba (iz Ljubljane pribl. 230 km). V kolikor nimaš lastnega prevoza, to omeni ob prijavi in te bomo poizkusili priključiti ostalim udeležencem.

Kako se prijavim?

Pošlji e-pošto z osebnimi podatki (ime, priimek, datum rojstva oz. starost), kontaktni telefon, tip, znamko in letnik motocikla ter željeni termin na matevz@batzajla.com ali pokliči +386 41 655 081.

V primeru monsunskega deževja, arktičnega ledu ali saharske suše bo dogodek prestavljen ali odpovedan.

Cena: 210 EUR
*Cena najema KTM 125 EXC: 195 EUR

Prijave in vplačila po predračunu obvezna do petka pred začetkom tečaja (1 teden prej). Število udeležencev je omejeno.


Nekaj fotografij s prejšnjih Malih šol terenske vožnje:


Video s tečaja na Rabu, december 2014:


Povezave:

 

Podvodni ribolov kot korak do spoštovanja zaužitega mesa

Športni ribolovci se običajno bahamo s trofejami. Naj za spremembo opišem zgodbo ribolovskega zajeba in predvsem to, kaj sem ob tem doživljal ter zakaj mi ribe iz štacune ne dišijo (več).

Že vnaprej vem, da bom v očeh nekoga izpadel pomehkužen strahopetec, spet drugi bo menil, da gre pri ribolovu kljub vsemu (le) za krvoločno pobijanje živih bitij. Ampak recimo, da sem želel te misli na papir zliti že dlje časa. Saj ni treba, da preberete …

V času letošnjega podvodno-ribolovskega dopusta sem zadovoljno ugotavljal, da se pod vodo lepo umirjam, da na ost ne nabadam kar vsega povprek in da pravzaprav nikoli ne zgrešim. Po ribolovu je za pasom toliko rib, kot jih dva ribojedca na palubi lahko prebavita in čisto nič več, rajši manj. Sčasoma do vsega tega življa začneš gojiti spoštovanje; dojameš, da je pravzaprav mirno opazovanje podvodnega sveta tisto, v čemer uživaš, in ne pobijanje vsega, kar priplava mimo puške. Potem pa proti koncu dopusta naredim napako, zaradi katere bi si ost najrajši zasadil še sebi v podplat.

Rt ob manjšem zalivu na Lošinju dve uri pred sončnim zahodom oživi. Pici, črnike, špari, salpe, igle, ciplji, bukve, fratrci, pirke, tudi ena murena in hobotnica – na nekaj desetih metrih obale kar mrgoli. Kot naplavljen hlod se z rahlimi zamahi plavuti premikam ob skalah in opazujem, kaj bi bilo primernega za v ponev, ko sprva le od daleč kot motne sence, nato pa vedno bolj razločno opazim tri lice, dve večji in eno manjšo, a vse tri vsaj 40 centimetrov dolge, kako počnejo točno to, kar počnem sam. Oprezajo za hrano. Lovijo. Kar pobrskajte po spletu – lica je čudovita riba z veliko glavo, dolgim in slokim telesom in veliko repno plavutjo. V naravnem okolju je ne srečaš prav pogosto, saj kot roparica vidi tebe veliko prej kot ti njo, tu pa tri plavajo čisto blizu, kot da me ni. Kljub občutno povečanemu srčnemu utripu se trudim ostati miren in poiskati čim boljši zaklon na vodni površini. Nima smisla, da bi se potopil, ko pa je toliko življenja že do metra ali dveh pod gladino. Le tvegal bi, da jih bom splašil. Lice ponavljajo en in isti krog; izginejo za robom in se znova prikažejo iz modrine na drugi strani, a vedno predaleč za strel.

Verjetno sem se kakih deset minut premikal do naslednje skale, ki je delovala kot dovolj dobro skrivališče. In res se dve lici odzoveta klicu in počasi plavata proti meni, skritemu za skalo. Roka je, da puška ne bi štrlela izza kamna, pokrčena, zato ne morem pravilno pomeriti strela – in ribo zadanem v trebuh. Ta se prične vrteti okrog štrika, ki jo drži le za kožo in mehka čreva. Tik predno sem jo zagrabil, celo dotaknil sem se je že, se tkivo strga in lica uide. Nekaj metrov sem ji sledil, a vedel sem, da nimam šans. Še vedno je bila dovolj živahna, da je lahko hitro odplavala v globino. Verjetno je trajalo več ur ali celo dni, predno je prestrašena poginila. Težko je opisati, kako žal mi je zanjo.

Če mi je tako žal, zakaj potem sploh lovim in ubijam, boste vprašali. Pa odkrito povedano skremženo prikimam – prav imate.

Vem pa, da sem v nekaj letih podvodnega ribolova povsem spremenil odnos do rib, hkrati pa tudi do mesa in hrane na splošno. Ko vidiš pozno popoldne, kako se skozi Telaščico odpravlja cela flota ribiških ladij, ki bodo z mrežami iz vode potegnile VSE tisto, kar ti kot podvodni ribolovec le opazuješ, tudi zvezde, klobase, babice, … In to ne le na zunanji strani Kornatov, tudi tam pri Premudi in Unijah in Hvaru in … Tone in tone življenja, dan za dnem, leto za letom. Verjetno se to nekje mora poznati. Morje bi moralo živeti, ne pa umirati.

Ko enako hrano, najsi bo to kapesanta, orada ali hobotnica, naročiš v restavraciji, do mesa na krožniku gojiš povsem enaka čustva kot do krompirja z blitvo poleg. Ko pa jo uloviš sam in veš, da je še pred eno uro plavala v širni modrini, je to nekaj povsem drugega. Ribo kot hrano spoštuješ. In ko zaje**š, kot sem zaj***l tisto lico, si žalosten.

Ampak to je življenje.

Piksna ribe, ki je do našega hladilnika ‘priplavala’ iz Kvarnerja ali pa z afriške obale, ni življenje. To je štacuna.

Quick review: Triumph Thruxton R – a love story has begun …

Days ago I was between tours with some spare time on my hands and perfect riding weather. So I decided it was finally time to get me a test ride on the Triumph Thruxton R and see for myself if it’s really such a remarkable machine as everyone likes to rave about.

The reason I skipped lunch and dinner today 😍😍😍 #triumph #thruxtonr #love

A post shared by Touring with Niko (@touring.niko) on

Since I know about this motorcycle, I was attracted to its looks and specs alike. So I can say from the start, that this review might be a bit biased after all. But after all, I paid for the rent of the bike and I’m in no way related to Triumph or any rider magazine, so I’ll write it exactly as I feel.

I had to go a long way to get this bike and I admit I almost gave up on it, because secretly I was worried that it’s not such a great bike to ride or even worse, that the bike is so great I’ll have buy it.
And (un)fortunately it was the latter.

I got to Austria and picked the bike from a young hipster salesman, who was as excited as me about riding that bike and from the moment we turned it on, I was getting uber excited. Even with the stock exhaust, what a sound! Like a road legal Supermarine Spitfire, that sends all the NineT’s straight back to their homeland.

Off we go!

Usually, it takes me about till the first time I stop for a picture/refreshment to feel good on a bike I’ve never ridden before. Not on the Thruxton. We were one from the first corner. Which made me think that the bike might be a bit too confidence inspiring. Like most Beemers for example, they allow you mistakes, making you think you are such a great rider … Well, not in this case. Yes, the handling is nimble and everything is smooth on this bike. Even the seat is comfortable for a cafe racer. But if you think this bike is good as your first bike, think again …

The beauty and the beast in #lepažoga #triumph #aprilia #slovenia #thruxtonr #lifeisaride

A post shared by Touring with Niko (@touring.niko) on


Finally after a couple of kilometers I start playing with the different riding modes. 2 would be enough on this bike. Sport and rain. Road is quite useless, at least for the way I ride. I don’t like such delayed throttle response and sport didn’t feel too aggressive that it would get me tired IMO. Speaking of riding modes, I didn’t like the fact that it switches automatically to Road whenever you turn off the bike. I hope there is a way to fix this, because before I noticed that it got me in some awkward situations when downshifting and rev matching gone wrong because of the throttle delay.

Back to the good stuff. Riding this bike feels like riding a bomber or some other testosterone pumped war machine. A mix between a Harley and a Ducati. Great sound, pleasant vibrations and great torque. The handling is pure poetry in motion. The bike, I’m trying to avoid sexual comparisons here, so I’ll just say the Thruxton does what you ask from her. But You have to know what you want. Pin her down and hold her through the corner and she’ll take it like a champ. Even on uneven or slippery pavement, the bike handled great. As I said, this is no novice rider bike and if you don’t ride like you should, it suddenly doesn’t feel that great anymore. It’s a bike that needs a master and not just a passenger.

First day we chewed 600 kms and I didn’t feel tired at all. The clip-on bars are raised and it makes the posture quite comfortable. As I already mentioned, the seat is very comfortable with that nice Alcantara feel and grip. The sitting position is comfortable overall.

The Thruxton doesn’t push you to ride at highly illegal speeds (like some Italian bikes) and is perfectly comfortable cruising at 120-130 km/h. She can do about 50 km/h more without complaining, and slightly more, but that’s out of her comfort zone already. As a naked, I don’t think you want to go that fast anyway.

After 3 days I was deeply in love with this bike. I dare to say it is the best bike I rode in my life. Yeah, it’s not a touring bike, not made for racetracks (but capable), not just a posers bike. It’s a bike that has exactly what I want from a motorcycle. Love the design, handling is great, sounds great, lots of engine, gets noticed by the opposite sex, has all the modern safety stuff like ABS and traction control.

There is still room for improvement, but not much to be done. I’d like to be able to keep it in Sport mode even after I turn off the engine.

The engine was shutting down while downshifting when hot, which was not great, but it didn’t happen often, maybe twice in 3 days (riding aprox. 600 kms each day) and as far as I know, this issue is fixed on the 2017. Engine heat was very noticeable while riding in urban areas, but I guess that’s what combustion does, and it’s a pretty small bike so you are very close to the engine.

All in all, I’m in the market for a new Thruxton R. It is not going to be my only bike in the garage, but I’m sure it will be my favorite. If you don’t believe me, take it for a spin and get that pile of money ready, because you’ll want to have one too!

Foto analiza: za maškare smo bili enduraši in trialisti

Tako, pa smo iz ta hudega ven: pri zadnjem terminu Malih šol terenske vožnje je narejena kljukica. V petek smo začeli voziti v vlažnem jugu in v deževnem popoldnevu namesto linij rezali paški sir in gorenjsko salamo, nato pa sta sledila dva dneva kot iz škatlice. Na koncu mi je bilo v največje veselje opazovati stil vožnje šoferjev (in šoferke), ki so bili še v petek popolni začetniki. Kdo ve, kakšni svetovni prvaki bi bili mi, če bi nam, ko smo začenjali svojo motoristično kariero, kdo razložil osnove …

Hvala Marku za učne urice s trialom, hvala Jasmini za izposojo vrhunskega Sherca z letnico 2017 (res je dober, pismo!) in predvsem hvala vsem, ki ste se kljub klavrni vremenski napovedi prišli vozit.

Lepo vas pozdravljam do nadaljnjega,
Matevž

Ride free. #ktmracing #ktm #350freeride #batzajla

A post shared by Matevž Hribar (@batzajla) on

This time on #batzajla #enduroschool we have a #Sherco army 🙂 #enduro #Akrapovic #motocross #fox

A post shared by Matevž Hribar (@batzajla) on

Sea braap✊ #newtoy #sherco #shercofactory #enduro #foxracing #sea #fun #ridelikeyoustoleit #newseason

A post shared by Marko Jager (@markojager) on

Foto: palec gor za Prešernov smenj v Kranju.

Če odmislimo koncert Modrijanov, toliko obiskovalcev v Kranju ni nikoli. Niti na Kranjski noči, niti na Tednu mladih, niti na Silvestrovo.

Poleg tega pri Prešernovem smenju ne gre le za veseljačenje, pijančevanje in poslušanje muzike, ampak gre za kolaž gostinske ponudbe, kulturnih dogodkov, muzike, prodaje raznih domačih izdelkov in predvsem srečevanja znancev in prijateljev.

Palec gor.

Pa še: reportaža na rtvslo.si.