Zakaj sem začel teči v čevljih s podplatom, tankim kot rezina pršuta in zakaj sem plastične čevlje zamenjal z usnjenimi, narejenimi v (bivši?) zibelki slovenskega čevljarstva.
O bosonogih čevljih na splošno čisto na kratko: odkar sem jih začel uporabljati pred kakimi, hm, več kot petimi leti, jih, kar se rekreativnega teka, sprehodov in tudi lažjega hribolazenja tiče, ne zamenjam več. So peresno lahki in udobni, v njih zelo dobro čutiš podlago (ja, tudi mraz in kak oster kamen/ček), predvsem pa si v njih niti enkrat nisem zvil gležnja. To je morda skregano s predstavo, da gleženj potrebuje oporo čvrstega čevlja, ampak v praksi se je izkazalo dvoje: prvič, da je zaradi tankega (nizkega) podplata skoraj nemogoče stopiti tako nerodno, da bi se noga ‘zvrnila’ (po strojniško: če ni ročice, ni momenta) in drugič, mišice v stopalu se prav zaradi takšnega obuvala (ali še bolje – bosonoge hoje) tako razvijejo, da, preprosto povedano, gleženj sam po sebi bolj čvrsto stoji. No, tu je še tretji faktor: ko veš, da ti noge ne varuje gojzar, si pri hoji bolj pazljiv, manj malomaren. Edino tega nasveta se držite: bosonoga obutev naj se uvaja počasi, postopoma. Najprej na kratkih, potem daljših sprehodih in šele potem pri teku: po prvem kilometrčku boste imeli najbrž grozen musklfiber …
Motilo me je edino to, da so se tanki in lahki čevlji iz umetnih materialov razmeroma hitro uničili (glej zgornjo sliko z Instagrama). Zato sem bil sila vesel, ko je prodajalec v kranjski trgovini Proalp (najdete jih v planetu Tuš) napovedal, da razvijajo usnjene bosonoge čevlje – lansko leto sem namreč iz garderobe izločil (SKORAJ) vsa sintetična oblačila (tule je razlog: mikroplastika, ki se izloča v vodo pri pranju). Privoščil sem si ene srednje visoke iz prvih serij; zaradi izdelave po meri sem za njih odštel 140 evrov, kar ni poceni, a primerljivo z izdelki najbolj znanega proizvajalca tovrstnih šolnov.
Čevlji so kvalitetno izdelani (če so pa iz Tržiča, ejga!), mehko usnje se lepo nosi (kako diha v poletni vročini, še ne vem povedati), stik s podlago je odličen – a le, dokler je ta suha. Ker je gumijast podplat gladek, torej brez grobega profila, čevelj na ledu, snegu, mokri travi, blatu in, ajajaj, mokrih koreninah – drsi. Kar je lahko pri spustu z Jeterbenka kar nerodno.
Zato je prva sodba po pretečenih nekaj deset kilometrih takšna: Proalp Contact so zelo fajn čevlji, a zato, da jih bom lahko nosil v vseh vremenskih razmerah, potrebujem še ene. Recimo Proalp Contact, hm, Storžič edišn.
Test se nadaljuje …