Načrtovati pot do potankosti ali se prepustiti toku?

Kaj pa če nam bo nekje tako všeč, da bomo želeli ostati štiri namesto dva dni?

Vzpon na Durmitor.

Za začetek čisto na kratko o podlagi za tole pisanje. Kot sodelavec v podjetju, ki se ukvarja z organizacijo potovanj (sicer na dveh kolesih) se še kako dobro zavedam, da v takem primeru čisto ničesar ne smemo prepustiti naključju – trase, hotelov, restavracij, bencinskih črpalk in celo postankov na poti; motorist bo že nekako zalil lesko ob cesti, gospa pa namesto čepe v robidovju tisto rajši opravijo na čisti straniščni školjki. To je eno.

Drugo je, ko se na oddih odpeljemo (ali odplujemo) za lasten užitek. Vem, ljudje smo različni in nekateri imajo radi dopust načrtovan do najmanjše podrobnosti. Ampak verjamem pa, da to ni najboljša možnost – z omejevanjem na tisto, kar si že vnaprej želimo/hočemo, si zelo zmanjšamo možnost, da bi se nam zgodilo nekaj nepričakovanega; da bi spoznali nove prijatelje in odkrili prečudovite kraje, o katerih se nam ni sanjalo.

Moj prjatu Štefan

Drugače kot na primeru težko razložim: lani sva na dopust odpravila s Štefanom, to je leta 1983 rojen Volkswagnov bivalni kombi. Počasen, a zanesljiv. Majhen, a okreten. Star, a sila šarmanten. Vedela sva, da imava skoraj tri tedne časa, da se NE želiva voziti cele dneve, da si želiva na jug, a da bi se v sredini avgusta rajši ognila natrpani obali. In sva šla – z ogromnim zemljevidom držav nekdanje Juge, z zvezkom, kjer je bilo zapisano en kup še ne videnih znamenitosti in, to je bila najboljša odločitev, z ugasnjenima mobilnima telefonoma. Izmed vseh dogodivščin in pripetljajev bom izpostavil naslednje:

V Črni gori sva po spustu z Durmitorja želela še enkrat nočiti nekje ob reki. Slediva tabli ‘CAMP’ in ugotoviva, da je preblizu prometne ceste in nič kaj preveč atraktiven. Nato kar s te točke slediva ozki cesti in po kakem kilometru vožnje najdeva pokošen travnik nad sotočjem dveh kristalno čistih in (ledeno osvežilnih) rek. Domačin Vesko, ki tam bdi nad nedovoljenim ribolovom, je za nočitev računal drobiž, vsem ‘strankam’, skupaj je bilo tam pet vozil, pa je prinesel domača jabolka in češplje. Zvečer so naju ostali povabili v krog okrog tabornega ognja, kjer smo ob zvokih kitare, (ne)ubranega petja in otroškega čebljanja spremljali pot zvezd preko neba. Se bere kičasto? Recimo rajši: doživeto, spokojno, mirno – točno tako, kot bi tovrstno preživljanje prostih dni moralo biti. Naslednji dan naju je Vesko, najprej z Yugom, nato peš, peljal do najlepšega kanjona, kar sem jih kdaj videl. Uganili ste – ni ga bilo na doma pripravljenem seznamu znamenitosti …

Šefe je prinesel češplje in poprijel za kitaro.

Dopust se je prevesil v drugo polovico, po dnevih rek in jezer je bil čas za morje. Pelješac mi je ostal v lepem spominu, ko smo ga pred leti (z motorji) prečkali na poti na Korčulo. »Konec avgusta bova pa že nekaj našla,« sem mislil. Zagledava smerokaz za kraj ‘Žuljana’. Ha, a greva? Če ne drugega, se bova slikala ob znaku in fotko poslala prijateljici Željani. In sva našla: čudovito urejen kamp z bleščeče čistimi sanitarijami, ‘javnim’ žarom, malo tržnico z domačimi produkti (sadje, zelenjava, vino, olje) in plažami, da si lepših ne bi mogel želeti. Ostala sva tri noči.

Ne omejite se na znano. Ustavite se na kavi in vprašajte za nasvet kelnarico. Kupite domač česen in se o možnostih posvetujte z brezzobim kmetom; najbrž boste poleg nasveta dobili še šilce rakije. Na pivo povabite mlad par, ki potuje na biciklih v nasprotno smer in vprašajte o njima ljubih postankih na poti.

In potovanje bo doseglo svoj namen.

Prvi test: čevlji Proalp Contact ali ‘barefootke’ iz Tržiča

Zakaj sem začel teči v čevljih s podplatom, tankim kot rezina pršuta in zakaj sem plastične čevlje zamenjal z usnjenimi, narejenimi v (bivši?) zibelki slovenskega čevljarstva.

O bosonogih čevljih na splošno čisto na kratko: odkar sem jih začel uporabljati pred kakimi, hm, več kot petimi leti, jih, kar se rekreativnega teka, sprehodov in tudi lažjega hribolazenja tiče, ne zamenjam več. So peresno lahki in udobni, v njih zelo dobro čutiš podlago (ja, tudi mraz in kak oster kamen/ček), predvsem pa si v njih niti enkrat nisem zvil gležnja. To je morda skregano s predstavo, da gleženj potrebuje oporo čvrstega čevlja, ampak v praksi se je izkazalo dvoje: prvič, da je zaradi tankega (nizkega) podplata skoraj nemogoče stopiti tako nerodno, da bi se noga ‘zvrnila’ (po strojniško: če ni ročice, ni momenta) in drugič, mišice v stopalu se prav zaradi takšnega obuvala (ali še bolje – bosonoge hoje) tako razvijejo, da, preprosto povedano, gleženj sam po sebi bolj čvrsto stoji. No, tu je še tretji faktor: ko veš, da ti noge ne varuje gojzar, si pri hoji bolj pazljiv, manj malomaren. Edino tega nasveta se držite: bosonoga obutev naj se uvaja počasi, postopoma. Najprej na kratkih, potem daljših sprehodih in šele potem pri teku: po prvem kilometrčku boste imeli najbrž grozen musklfiber …

Motilo me je edino to, da so se tanki in lahki čevlji iz umetnih materialov razmeroma hitro uničili (glej zgornjo sliko z Instagrama). Zato sem bil sila vesel, ko je prodajalec v kranjski trgovini Proalp (najdete jih v planetu Tuš) napovedal, da razvijajo usnjene bosonoge čevlje – lansko leto sem namreč iz garderobe izločil (SKORAJ) vsa sintetična oblačila (tule je razlog: mikroplastika, ki se izloča v vodo pri pranju). Privoščil sem si ene srednje visoke iz prvih serij; zaradi izdelave po meri sem za njih odštel 140 evrov, kar ni poceni, a primerljivo z izdelki najbolj znanega proizvajalca tovrstnih šolnov.

Za malo višji model sem se odločil, da jih lahko nosim tudi v hladnejših dneh.

Čevlji so kvalitetno izdelani (če so pa iz Tržiča, ejga!), mehko usnje se lepo nosi (kako diha v poletni vročini, še ne vem povedati), stik s podlago je odličen – a le, dokler je ta suha. Ker je gumijast podplat gladek, torej brez grobega profila, čevelj na ledu, snegu, mokri travi, blatu in, ajajaj, mokrih koreninah – drsi. Kar je lahko pri spustu z Jeterbenka kar nerodno.

Zato je prva sodba po pretečenih nekaj deset kilometrih takšna: Proalp Contact so zelo fajn čevlji, a zato, da jih bom lahko nosil v vseh vremenskih razmerah, potrebujem še ene. Recimo Proalp Contact, hm, Storžič edišn.

Test se nadaljuje …

Čegrešprideš 2018: Kočevski rog in koča Kozača

Namesto rdeče-bele vas po Roški poti vodi zelena medvedja markacija.

Tradicionalni Čegrešprideš nas je tokrat namesto v Julijce povabil na Kočevsko, kjer smo prehodili (približno) tretjino Roške poti. Na skoraj deveturnem pohodu razen domačinov nismo srečali nikogar, čeprav so sveže stopinje dale vedeti, da kosmata družba ni bila daleč…

1. del: Kavica pri vodiču doma ter iskanje Željnskih jam

Med vročinskim valom smo se okoli 12ih odpravili na pot, potem ko nas je naš krasni gostitelj pogostil s hrano in pijačo. Skočili smo še v turistični center po zemljevid, izvedeli da Vuče JE Kozača ter krenili na pot. Že brž na začetku smo šli v napačno smer, čeprav so medvedove stopinje »na par metrov, ne mor’te zgrešit’!«. Po informiranju s strani domorodcev smo naposled le prispeli v zavetje gozda. K sreči so nas čakale prijetno hladne jame, do katerih pa smo se mogli pretolči mimo rojev mutantskih komarjev.

Željnske jame

V prvem delu poti smo že utrpeli prve poškodbe – Cudo je SKORAJ potreboval šive na mečih, Maji pa je predolg noht na nožnem prstu grdo ranil sosednjega. Samo zaradi lastne spretnosti in dobre terenske pripravljenosti smo se lahko ognili helikopterski intervenciji in nadaljevali s pohodom.

Prve bojne rane.

2. del: Gozd

Gozd. Manj ga urejamo, lepši je. V njem vse umira in istočasno vse raste in živi. Popolno ravnovesje. In medved? Je sinonim za strah, za strah pred neznanim, močnejšim od nas. Iz pritajenega občutka strahu se rodi spoštovanje; spoštovanje do Narave, do njegovega življenjskega okolja, do njega samega – veš, da te lahko pokonča z enim samim ugrizom, a hkrati verjameš, da si tega ne zaslužiš – ker mu nočeš nič žalega in ker si spoštljiv gost njegovega veličanstva.

V avgustovski vročini je klima v senci bukev in jelk prijetno toplo sveža, iz grmičevja se na pot stegujejo veje z robidovjem, lešniki, pod drevesi na travnikih so nekatere češplje že zrele za kiselkasto malico, ki zbudi telo. In črevesje. Ja, pot je bila skupaj z iskanjem pomanjkljivo označene jame in krajšim tavanjem zaradi manjkajoče oznake zelene šape ter s precej pogostimi postanki daljša od napovedanega, a če pomislim zdaj, bi bilo le štiri ure gozda premalo …

Malica: ne za-na-pot ampak s-poti.

Več od hladnega piva, tuša z džezvo in zelenjavne čorbe s kotlička nad ognjem si težko želiš. Na zdravje, Narava!

3. del: Po večerji … Tema 🙂

(tekst sledi … ali pa tudi ne)

Borci za … Enolončnico.

4. del: Zajtrk

(tekst sledi … ali pa tudi ne)

5. del: Namesto z lastnim dvo- nadaljujemo z bencinsko gnanim štirikolesnim pogonom

Pero vozi Frontero.

Malce neprespani zaradi prebite noči v ‘medvedjem objemu’ se odpeljemo na krog po kočevskem rogu. Najprej si ogledamo dva zbiralnika vode, ki so ju v osrčju kočevskih gozdov pred vojno koristili za obratovanje žage na parni pogon, danes pa ju je gozd vzel v svoj objem. Nekoč je bil celoten hrib nad zbiralnikoma podeskan, da se je ulovilo dovolj vode za obratovanje vseh gospodarskih objektov. Kljub velikim zbiralnikom je vode za delo pogosto primanjkovalo (opomba: tu površinske vode ni, saj smo na kraških tleh.) Ob današnjem pogledu na hrib opazimo, da ga prerašča že več kot 70 let star gozd. Narava resnično hitro briše človeške sledi. Pristopimo bliže zbiralnikoma, da bi videli kakšna je njuna današnja vsebina. V zbiralnikih zagledamo gozdno juho, ki jo s prva opazujemo, nato občudujemo. Juha je mikro eko sistem, ki ga ustvarja narava in je poln življenja. Ugotavljamo, da kdor zaide vanj, iz njega le s težavo pobegne, kdor pa je rojen v njem, pa je obsojen na ta majhen in občutljiv prostor, a mladega življenja je v juhi polno. Življenje si izbira čudne, majhne prostore, ki jih gradi narava.

Naprej ob poti opazimo nasipe, kjer so stali tiri ozkotirne železnice za lažje spravilo lesa. Sistem ozkotirne železnice je tod okoli kar dobro razvejan, tako da se ga da opaziti na več koncih. Pot nadaljujemo proti kraljici kočevskega roga. To je 500-letna jelka, ki jo trije kar visoki Gorenjci komaj objamejo, skupaj se držijo s konicami nohtov. Jelka ima obseg krepko preko pet metrov in je visoka več kot 50 metrov. Poizkušamo uzreti vrh, a ga ne vidimo, nekaj k temu pripomorejo okoliška drevesa, nekaj pa izjemna višina jelke. Kraljica je tako stara, da pomni same začetke pisane slovenske besede. Tako mogočna drevesa so resnično občudovanja vredna bitja. Razglabljamo kako danes človek odkriva, da drevesa preko svojih korenin in gliv v gozdnem podrastju medsebojno komunicirajo in se opozarjajo na škodljivce in verjetno še mnogo več. Človek zelo malo ve o naravi in gozdu, občutki pa mi pravijo, da gozd pomirja in daje občutek spokojnosti, če le ne naletiš na pikajoče insekte in zajedavce, ki te razdražijo in smo jih občasno srečevali ob včerajšnji hoji skozi gozd.

Kraljica Roga ali Črmošnjiška jelka je stara preko 260 let, pravi Wikipedija.

V naravi, kjer ni človeškega vpliva, je videti, da je vse v ravnovesju. Na vsakem koraku lahko opazujemo razkrajanje in novo življenje. V resnici narava ves čas ustvarja pravo ravnovesje med novim in starim. Če je sožitje med novim in starim ter živo in neživo naravo, si lahko slikamo podobe raja in obilja za vse. Če znamo gledati s pravimi očmi, lahko vidimo, da je gozd (pragozd) tak raj. Pot nadaljujemo do spomenika (opomnika) kako krut in zlorabljen je lahko človek, ki se ujame v zanko različnih ideologij, ki jim slepo zaupa oz. nima moči, da bi se jim uprl in jih zatrl v kali in jim s tem da moč za bratomore. Vse ideologije, ki izključujejo, imajo v sebi zrno zla. Krog sklenemo ob pogledu na jezero, ki je posledica izkopavanja rjavega premoga, danes pa se razvija v turistično točko mesta. Za sam konec kroga pa si privoščimo še malo vratolomne vožnje s džipi čez drn in strn.

6. del: Osvežitev v Kolpi

Nekaj spomenikov druge svetovne vojne nas je spomnilo, da tudi ljudje prispevamo k ravnovesju v naravi, čeprav jo tako v slabem kot dobrem, skozi teološko ali humanistično prizmo skušamo nadvladati. Še pred 60 leti zapuščena vas, ki je že povsem prepredena z zelenjem, je dober opomnik, čeprav pogosto pozabimo, da nas na koncu vse čaka tak ali drugačen spomenik in da je bistveno tisto, kar naredimo za čas življenja. Tudi zato »Čegrešprideš« po svojem izročilu po dnevu hoje, tokrat po zeleni, a suhi pokrajni, naftni agregat ‘nagonsko’ usmeri proti jugu.

Ker nam država trenutno ne sega do Ohrida, smo se zadovoljili s Kolpo. Naša 118 kilometrov dolga južna plaža, skoraj tisoč let del južne meje Svetega Rimskega cesarstva, je zavoljo dejanj cesarja, pardon Cerarja (Cerarja, ki bi rad bil cesar, pa ne bo) v veliki meri obdana z ograjami, rezilnimi žicami. Po nasvetu Vučeta smo mikrolokacijo našli v oazi Kolpe, ki je izven dometa CNN-a in berlinskega daljnogleda in tako, za zdaj, ostaja ljudem. Občutki, ko sezuješ obutev, zaplavaš v lesketajočo, prijetno, pretočno vodo, polno belomesnega življa, nadomestijo vsaj dnevno dozo antidepresivov in napolnijo spomin, ki traja večno.

Na gozdove, medvede, duše in prijatelje!

Maja, Polona, Gorazd, Marko, Matej, Matevž

Komentar 1: Kot eksperiment smo tokrat vsebino za blog prispevali vsi. No, kdor še ni, pa še bo – če ne, pa tudi nič hudega.
Komentar 2: Se opravičujem za zakasnelo objavo. Krive so prioritete.
Komentar 3: Če koga zanima pohajkovanje po Rogu s preprosto, a pristno in okusno nočitvijo v koči Kozači, bo pravi kontakt Marko Vovk (041884922). Najbolje bo, če pošljete SMS, v gozdu je namreč (na srečo) telefonski signal zelo šibak.

Podobno branje:

Foto analiza: enduro-trial-mini/motokros – šport za vse spole in starosti

Ko se na kupu znajdejo motoristi in motoristke različnih starosti in s popolnoma različnimi nivoji znanja o vožnji po terenu, je to, vsaj sam tako menim, lahko izjemno koristno za vse udeležence: manj spretni lahko črpajo znanje od tistih boljših, medtem ko oni z več (vozniškega) znanja lahko ujamejo kakšno modrost starejših (cestnih) motoristov in si le želijo, da se bodo tudi sami pri zrelih letih z žarom učili novih spretnosti – naj bo to letenje z dronom ali pa tai-chi. “Važno je, da nekaj migaš,” je bil kratek Aleks, novinec v svetu endura, ki je (po videnem) od tridnevne male šole odnesel ogromno.

Hvala za sodelovanje in na svidenje do prihodnjič!

Foto analiza: študentje v Mali šoli endura, december 2017

Pisalo se je leto 2014, ko so se nekateri izmed fantov, ki so se pridružili v tokratni Mali šoli terenske vožnje, prvič zapeljali po tej motokros stezi. Če boste primerjali takratno in zdajšnjo foto analizo, vam bo hitro jasno, da je napredek očiten. Poglejte, kje sedijo, kako držijo komolce in kam je usmerjen pogled. Seveda niti slučajno ne mislim, da je za napredovanje v tehniki kriva le Mala šola, zagotovo pa je vsaj kak majhen kamenček v mozaiku.

Vreme je bilo (spet) boljše, kot sta napovedovala meteo.hr in windfinder.com. Opravili smo odličen trening brez kakršnihkoli posledic na tehniki in kosteh, v soboto zvečer pa je bil na sporedu tudi tradicionalni decembrski nočni special.

Se vidimo februarja!