Test na relaciji Bukarešta – Ljubljana: BMW R 1200 GS 2016

Zakaj je GS še vedno eno najboljših orodij za premagovanje razdalj, kako je golob napadel bolgarsko-srbsko mejno policijo in zakaj bi morali na šengenski meji pobirati vstopnino – za Balkan, ne za EU.

BMW_R1200GS_balkan (6)

Opomba št. 1: kogar zanima GS, naj začne brati pri zadnjem odstavku.
Opomba št. 2: za pristnejše doživetje zgodbe dobesedne navedke srbskih kolegov preberite v njihovem jeziku.

Po jutranji informaciji, da pežojev kombi s 48.000 kilometri na števcu še ne bo tako kmalu popravljen, smo rekli: »Dajmo jim še pol dneva časa.« Tovarniška asistenca mora namreč v primeru ponovitve napake šoferja spraviti do doma in če bi mi za popoldne obljubili dobro letalsko povezavo, bi bila to še vedno hitrejša možnost. Ob 12:30 še vedno ni bilo nobene koristne informacije. Ob 13:04 sem zajahal Ge-esa in jo mahnil domov kar z motorjem.

Pavza št. 1: Melone
BMW_R1200GS_balkan (3)Soba mi v trenutku pisanja tegale članka omamno diši po melonah. Ker sem imel z nakupom romunskih melon dobro izkušnjo že lani, se nekje na poti proti bolgarski meji ustavim pri obcestni prodajalki, ne, ne ljubezni, temveč sadja in zelenjave. Kupim štiri velike melone, težke sedem kilogramov (za 26 lejev, kar je dobrih pet evrov) in kilogram fižola za evro in pol, nakar mi, medtem ko z gurtnami učvrščujem torbo z melonami, gospa prinese še dva paradižnika in papriko. »My pleasure,« se je narahlo priklonila in zavrnila plačilo. Čudoviti plodovi zemlje so to. Kam neki se izgubi vonj sadja in zelenjave iz supermarketov? A vas nič ne moti voden okus paradajza?

Pavza št. 2: Letalski napad na srbsko obmejno policijo
»Slovenija!« glasno pozdravi in vpraša, če nisem videl znaka. Opazka na to, da sem motor ustavil deset metrov naprej od stop znaka, pač ob vhodu v nizko stavbo, bi bila lahko uvod v dolgotrajnejše prečkanje meje. Ampak … »Dobro. Še carini se pokaži in piči dalje.« Po pol minute se prikaže carinik:

– »Kaj je, si bil pri policistu?«
– »Sem.«
– »Ja kaj potem še hočeš?«
– »Rekel je, naj se pridem še sem pokazat.«
– »Pa kaj naj gledam, motor?«
se zareži in pokaže, da lahko nadaljujem mimo zapornice.

V tistem trenutku pa: BUMF. Dva metra od naju je po očitno neuspešnem letalskem napadu na veliko okno policijske postaje obležal – golob. Po nekaj trenutkih tišine carinik zavpije kolegu: »Si videl pilota?« Oni komentira, da bi mu lahko dali pivo ali pa vodo in res gospod carinik prinese kozarec vode in polije negibno žival. Kaj je hotel s tem narediti, ne vem, verjetno se je samo čutil dolžnega nekaj storiti in je negibno žival pač polil s hladno vodo. Dosegel ni drugega, kot da se je sveža kri razlila po pločniku. Komentiram, da ga lahko mimogrede peljem v beograjsko ambulanto, a šala se gospodu ni zdela smešna. Meni, če sem čisto iskren, tudi ne. Konec koncev je pred nama ležala žival z (verjetno) zlomljenim tilnikom, navzgor obrnjenimi krempeljci in na pol odprtimi perutmi. In potem izjava carinika, kot bi oddajo o vplivu genetsko spremenjene koruze na orientacijo golobov prišel delati sam Nešenl Džiogrefik: »Sem jih že prej gledal, da so nekam čudni. Nekaj jih preganja, verjetno skobec ali kaj takega.«

Take komedije se ti lahko zgodijo samo v bivši Jugi. Takih karakterjev višje na severu pač ni. Tja dol je treba samo it in zgodbe se bodo pisale same od sebe. Balkan bi moral biti rezervat. Priporočam branje “Nije ovo Evropa” Arneta Hodaliča.

Pavza št. 3.: Otroški meni v Zaječarju
BMW_R1200GS_balkan (5)Že čez nekaj kilometrov: Zaječar! A ni to tisto mesto, kjer se po besedah kolegov supermotašev odvije eden izmed najbolj norih moto zborov? Veš kaj, ti Batzajla, če boš kasneje na bencinskem servisu kupil v plastiko zavit sendvič, te bom na gobec. Zapeljem izven poti, ki jo svetuje gospa Garmin in se počasi vozim skozi mesto, da bi našel nekaj za požret. Prehiti in pozdravi me motorist. S kretnjo ga ustavim in vprašam, kje se tukaj dobro je. »Pelji za mano,« zamahne z roko in čez minuto sva »Kod Mede«. Jebeš tripadvajzer. Nikola je motorist, enduraš; on naroči gazirano vodo, jaz pa:

– »Nekaj bi pojedel. Ne premočno, ker moram še vozit.«
– »Pri nas je vse močno je odkrit natakar.
– »Potem pa nekaj težkega, ampak ne preveč.«
– »Pleskavica bo v redu? Pa malo solatke …«

Čez petnajst minut prinese polkilogramsko pleskavico, ogromno lepinjo in precej bogato šopsko solato.

Naslednjih sto kilometrov, dokler nisem zapeljal na avtocesto, sem vozil s širokim nasmeškom od blazinice do blazinice v čeladi. Od Beograda naprej se je pa res malo vleklo. Skupaj sem bil na motorju 14 ur. Brez, da bi enkrat presegel hitrost 130 km/h. Garmin mi je priča.

Torej, zelo na kratko o R1200GS.

Ja, seveda ima tudi kakšno pomanjkljivost (beri spodaj), a pod črto je to verjetno najboljši in najbolj vsestranski motor na trgu. Izjemno lahko vodljiv v gneči trimilijonske Bukarešte, stabilen na avtocesti, precizen in suveren v zavojih vseh možnih radijev, udoben, razmeroma varčen, dovolj zmogljiv. Na kakem drugem motorju bi bil po 1.151 kilometrih zrel za generalni servis (motorist, ne motor), na GS-u pa … Je kar šlo.

Vzljubil sem celo tri elektronske sladkorčke, do katerih sem bil včasih skeptičen:

  • Tempomat. Super zadeva. Olajša vožnjo po avtocesti in omogoči, da brez težav z eno roko nastavimo višino vetrobrana ali pa si za nekaj sekund privzdignemo čelado, da lasišče malo zadiha.
  • Elektronsko nastavljivo vzmetenje. Povejte mi, kolegi motoristi, ali nastavljate vzmetenje vsakič, ko se spremeni obremenitev? Verjetno ne. Tule se vzmetenje popravi s preprostim klikom na gumb glede na obremenitev (solo, s prtljago, s sopotnikom) in stil vožnje (udobno, normalno, trdo). Zelo, zelo uporabna stvar!
  • Nadzor tlaka v pnevmatikah. Mehanikom v garaži sicer zaupam, a vseeno … Je tlak v gumah pravi? Če motor ne bi imel sistema RDC, bi bilo treba (pri 35 stopinjah Celzija) ustaviti na bencinski črpalki, tako pa se tlak v gumah izriše na zaslonu, med vožnjo seveda. To pomirja.

Kaj pa me na GS-u moti?

  • Vetrobranu do popolnosti manjka še nekaj centimetrov. Pomaga, če vzmetenje nastaviš na enega potnika brez prtljage (vzmetenje in s tem sedež se spusti nižje), ampak potem luč sveti previsoko, motor pa zadaj preveč plava. Še pomnite, zadaj so melone, fižol, paradižnik, računalnik, voda, …
  • Že odkar je na ceste zapeljal novi, tekočinsko hlajeni GS, opažam, da se menjalniki odzivajo precej različno. Na nekaterih motorjih se prestavlja kratko, natančno in tiho, pri drugih pa prestavljanje (včasih) pospremijo glasni mehanski zvoki. In ne le med različnimi motorji (istega tipa), celo na enem in istem motorju bo menjalnik včasih prestavljal popolno, potem pa bo, ko to najmanj pričakuješ, zaropotal, kot da bo ravnokar razpadel. Ampak razpade pa ne. Predpostavljam, da je delovanje menjalnika zelo odvisno od tega, kako se z njim spopada voznik v prvih (nekaj tisoč) kilometrih.
  • V določenih situacijah se na stiku škornjev z okvirjem čutijo neprijetni tresljaji. Kot bi bil zanič en ležaj nekje na prenosu. Ampak ni. Vse je v redu, samo čuti se.
  • Pri agresivni vožnji se čuti, da motociklu to ne paše. To ne pomeni, da z GS-om ne moreš biti hiter. GS je lahko ZELO hiter, verjemite. Gre izključno za občutek. Ducati in KTM, na primer, se dobro počutita tudi pri športni vožnji. Podobno velja tudi za vožnjo po terenu – saj gre, a pravi terenski motor GS pač ni. Opomba: med Bukarešto in Ljubljano nisem počel ne prvega ne drugega.

Preberi še:

Leave a Reply