Motoristov jadralski dnevnik, julij 2016

Dve torbi; eno s kitaro in besedili, drugo z neoprenom, veliko brisačo, rjuho, trenirko in še par drobnarijami, so na jadrnico odpeljali že prijatelji – jaz sem se v družbi Vite in Mateja le moral narisati v Brbinju. Harmonike tokrat nisem vlačil s seboj; prvič zato, ker sem vedel, da nas bo en teden na 31 čevljev dolgi in 33 let stari Francozinji kar sedem, drugič pa zato, ker (še) ne znam kaj prida špilat in bi bil poslušalcem bolj v nadlego kot kaj drugega. Po vkrcanju na trajekt (živeli, prevoz.org, živel, VW Sharan 2.0 TDI, živela, dobra avtocesta) ob trojici opazim staro harmoniko. Ko sem lastnico želel nagovoriti, naj vendarle eno zašpila, je rekla, da naj kar jaz. In ko sem igral tisti boren repertoar, je njena prijateljica, sila simpatična blondinka, iz etuija potegnila violino in najprej spremljala moje igranje, nato pa nadaljevala s solom tegale komada. Sonce je zahajalo tam nekje za Silbo, trajekt je v rahlem maestralu plul ob Ugljanu in … Dopust se ne bi mogel začeti lepše.

Ker v Telaščici ni dovoljeno loviti rib, sem v vodo za spremembo skočil brez puške; samo s plavutkami, masko in dihalko. Pa tudi vedel sem, da na zunanji strani Dugega otoka ne bomo dolgo, saj je sidranje pod pečinami le zasilno. Toliko, da skočimo v vodo in začutimo veličino narave tudi s telesi, ne le skozi sončna očala. Pri drugem ali tretjem potopu ob globoooooki steni splašim par ogromnih zobatcev. Pri naslednjem potopu uzrem kirnjo, morala je biti dolga okrog metra, ki me najprej bulji izza skale, potem pa se obrne in s počasnimi zamahi izgine v črnino. Ko se s svežim zajemom kisika ponovno potopim, da bi morda še enkrat videl to kraljico morja, najdem največjo mureno, kar sem jih kdajkoli videl – kak meter in pol je merila v dolžino. Jebentiš, koliko rib! In to vse zato, ker je področje, prvič, umaknjeno masi ljudi in ker, drugič, v narodnem parku ni dovoljeno vsepovprek nabadati morskega življa na jekleno ost in loviti v neskončne mreže. Je že prav tako – naj ostane lepo.

Že ko smo prvič pluli po zunanji Dugega otoka, sem opazil zalivčič, kjer bi se dalo v primernih razmerah zakuriti ogenj in v drek predelati klobase iz hladilnika. Ko smo se v taistem zalivčku znašli drugič, je Matej zaplaval na obalo in čez nekaj minut zavpil. »Kaj spet … ?!« »Glej to,« se je drl in kazal vrečo oglja in mrežo za žar. Morje je bilo tistega popoldneva sila radodarno: orade, pic, bradač in salpe, ki so, mimogrede, sveže in hitro očiščene vrhunske. In so romale ribe na vročino lesa. Kaj dosti boljšega človek težko dobi na krožnik. Po obedu je nad zaliv vzšla polna luna, ležali smo na od sonca toplem betonu, v brezvetrju zrli zdaj v nebo, zdaj v zaliv, kjer razen naše barke ni bilo nikogar. Evo, zaradi takih trenutkov se splača. Utrgati prosti čas. Plačati privez za barko. Živeti.

Foto: Matej Mušič

Preberi še:

Leave a Reply