Izza balance: Beta RR 300 2T, stroj za raztegovanje rok

Tokrat objavljam mnenje Mihe, ki je v treh letih iz ‘osnovnošolske’ Honde CRF 250 L ter prvega ‘hard’ enduro stroja, KTM-a 250 EXC-F prišel do nakupa 300-kubične Bete RR. Kot večkratnega udeleženca dogodkov v organizaciji Batzajla.com sem ga prosil za kratko mnenje o motorju. Takole pravi:

beta_300_miha (8)

Zakaj kupiti 300 2T?

»Zato, ker lahko,« bi se glasil najbolj pošten odgovor. Ker je to največ, kar lahko človek kupi in tako izloči morebitni faktor dvoma o ‘prešvoh’ motorju. Seveda se opogumljamo tudi s pregovori: »Le enkrat se živi« in »če ne ‘probaš’, ne veš.«

Pa sem tako tudi sam poizkusil.  Po dveletni avanturi s štiritaktno 250-kubično mašino je napočil trenutek za korak naprej. In da ne bo treba stopati dvakrat ali trikrat,sem se odločil kar za nov motor z vrha ponudbe. Če sem bil na začetku svoje enduraške kariere racionalen, sem tokrat izklopil razum in dal čustvom prosto pot. Res me je zanimalo, ali si bom kupil premočan motor!?

Toliko sem prebral o premočnih motorjih, ki utrujajo, lomijo voznike, da sem prve metre začel morda kar preveč previdno. V izgovor, kot vestni lastnik, sem želel motor lepo uteči. Ugotovitev po prvi vožnji: »Motor ima neverjetno veliko navora. Pleza praktično v prostem teku. Ni tistega značilnega dvotaktnega ‘šusa’, ki sem ga poznal s kros specialk v preteklem obdobju.« Da bi mi motor utegnil biti preslaboten? Ne, na tako bogokletno misel si nisem upal pomisliti. Odgovor na vprašanje, kaj motor resnično zmore, sem prestavil za nekaj ur. Vmes sva se z Betko dodobra spoznala in utekla. Vsako vožnjo se mi je zdela zmogljivejša in zabavnejša. Besede mojega mehanika so se izkazale za preroške: »Ko se boš navadil tega stroja, se na starega KTM-a ne boš hotel več usest«.

Preden pa sem upal potegniti črto pod motor, sem ga želel preizkusiti še na kros(country) progi. Slutil sem, da se tu utegnejo potrditi napovedi z začetka prejšnjega odstavka. Dve delovni uri sem odgaral na progi in na koncu nisem vedel, kdo koga vozi. Roke sem imel do tal. Motor hoče da ga vrtiš, glava tudi hoče, telo pa ne zmore. Nor občutek je, ko s polnim plinom pospešuješ prek grbin, navzgor mečeš prestave brez uporabe sklopke in obešen na balanco ohranjaš sprednjemu kolesu stik s podlago. Ja, ta motor je res vrhunska igrača za vrhunsko pripravljenega voznika.

»Mi je žal, da sem si kupil tako zmogljiv motor,« vas verjetno zanima? Nikakor ne. Neizmerno se že veselim naslednjih voženj, ko bom bika spet prijel za roge.

Še besedica ali dve o izdelavi. Ker sem motor dokončno moral sestaviti sam, sem si ga dodobra ogledal tudi s prsti. Motor je lep, seveda, saj je italijanski, so pa določene rešitve okrog električne napeljave in vijačenja pritiklin na okvir in spominjale na čase, ko smo šraufali Tomose. Enostavno in poceni. Ali tudi kvalitetno, pa bo pokazal čas.

spomine na učiteljico slovenščine obujal: Miha Šuštaršič, www.gmz-drift.si


Preberi še:

Leave a Reply