Intervju: Tim Gajser pred krstno sezono v MXGP |

Mislim, da smo pred tremi leti sedeli v tej isti stavbi pred odhodom naših motokrosistov na Pokal narodov in takrat je v tej sobi visela neka žalostna sivina. Zveza je tarnala, da ni tekmovalcev, da so težave z dirko svetovnega prvenstva MX3 v Orehovi vasi, da je nad prihodnostjo našega motokrosa črn oblak. Med redkimi predstavniki domačih medijev pa je sedel gospod, ki črnogledim mislim ni verjel. Prekinil je debato in svoj oster govor zaključil z: »V Sloveniji bo dirka svetovnega prvenstva! Boste videli!«
…
Bil je Bogomir, oče Tima Gajserja. Včeraj sem se tik pred začetkom sezone 2016 pogovarjal z njegovim sinom, za katerega danes vsa Slovenija ve, da je svetovni prvak. Letos bodo v razredu MXGP vozili kar štirje Slovenci: poleg Gajserja še Klemen Gerčar (Husqvarna) ter brata Irt, Peter in Jernej na Yamahi. To bo veselje spremljati!

Kaj je s to idejo o dirki svetovnega prvenstva MXGP pri nas? Je še živa?

Ja, ta projekt je bil pred parimi leti že zelo daleč. To je bilo še takrat, ko sem vozil razred 65. Potem se je [oče] posvetil mojemu dirkanju in zdaj ni časa za dva projekta hkrati.

Kje pa bi to bilo?

Na lokaciji tri kilometre stran od nas.

Tam še ni nobene proge?

Ne še. (se smeji)

Zdelo si je, da si ravno dobro osvojil 250-kubični motor, postal si konstanten in v koncu sezone vozil z dosti manj napakami kot v prvem delu. Zdaj pa greš dirkat v MXGP. A želja po slavi v kraljevem razredu lahko skriva past? Se dobro počutiš na 450-kubičnem motorju?

Tak bom rekel, že zadnje dve leti večinoma treniram s 450. Dejansko samo na tekmah vozim 250-kubični motor in še to samo na svetovnem prvenstvu. V državnem in nemškem prvenstvu sem vse dirkal s 450. Tako da sem kar navajen totega motorja. Vseeno je zelo velika razlika med serijskim in tovarniškim dirkalnikom, ki ga bom vozil zdaj. Razlika je velika, ni pa neobvladljiva. Testiranja so bila uspešna, z motorjem sem zadovoljen. Odpraviti moramo le težave, ki sem jih imel zdaj v na tekmah v Italiji. Japonci delajo na tem, imajo že rešitev in komaj čakam, da grem preizkusit motor.

Kolikšna pa je razlika med 250 in 450? Razlika ni le v moči. Kaj pa vozne lastnosti?

Dejansko je vodljivost zelo podobna. Motor je zelo lahek, saj sta šasija in vzmetenje enaka kot na 250, samo motor je dosti močnejši.

Je res, da Honda nima dovolj konkurenčnega 250-kubičnega dirkalnika?

Hja, tudi to je deloma vplivalo na prestop. Vsak, ki vsaj malo ve o motokrosu, je lahko v lanski sezoni videl, da na štartih nisem bil konkurenčen. Izza rampe sem potegnil prvi, potem pa so me ostali prehiteli. Honda se je kot tovarniška ekipa v razred MX2 v letu 2014 vrnila po dvajsetih letih in če pomislimo, da so ostali 20 let razvijali, so sigurno korak spredaj. Lahko rečem, da smo postali svetovni prvaki z manj konkurenčnim motorjem, kar je še toliko večji dosežek.

Ampak v Ameriki je pa Honda zelo močna?

Tam v Ameriki sploh nimajo 250 dirkalne ekipe, tisto je Geico Team. Oni so že zelo dolgo v MX2, mislim da deset let in vseeno vedo, kako nastavit motor, da gre dobro. HRC pa rabi še malo časa. Ampak naslednje leto spet ne bo tovarniškega voznika v MX2.

Ameriške sanje ostajajo?

Ja.

Kdaj?

Plan je tak: osvojiti naslov prvaka v MXGP, kar ne bo lahko, definitivno bo težko. Ampak ja, tak je načrt. Osvojiti naslov svetovnega prvaka in potem iti v Ameriko. Že lani smo se menili, da bi šel čez zimo dirkat, a potem nisem ostal v MX2. Ker sem se odločil za razred višje, je bilo potrebnih dosti več testiranj. Motorja se je treba navadit, da sem do Katarja stoodstotno pripravljen.

Lani je bilo med vrhunskimi dirkači ogromno poškodb. Tudi letos se je za nekatere sezona začela žalostno, na primer za Desalla. A bi lahko rekel, da je motokros prišel do nivoja, ki ne odpušča napak? Da je postal še bolj nevaren?

Tak bom rekel. Vsak šport je nevaren. Mi tega ne gledamo tako. Vsak se zaveda, da je možnost poškodbe, ampak ne študiraš o tem. Rad to delaš, celo življenje si dal za to, s srcem to delaš …

Koliko imajo novo motokros motorji že elektronike?

Tovarniški motor, s katerim dirkam, je nenormalen. Ko to ofnajo, so povsod eni kabli. Iz filtra, iz rezervoarja (smeh). Temu ne posvečam pozornosti, to je naloga mehanikov. Vidim pa, da je tega veliko.

Je to za zajem podatkov ali za nadzor moči, oprijema?

Vse. Ko pridem v boks, mehanik samo vtakne USB ključek in vidi vse. V kateri prestavi sem vozil, kako sem ga nagnil, celo progo mu nariše.

Imajo motorji nadzor proti zdrsu?

Imajo. Vidiš tisti gumbek? Na levi je za ugasnit, na desni pa izbiraš različne mape in »traction control«. To večinoma uporabljamo samo za štart. Odvisno od proge. Če je teren zelo trd, se bo kolo na začetku vrtelo v prazno in boš izgubil čas. Če vklopiš »traction control«, ti ne da vse moči, ampak postopoma ravno prav.

Kako pomembni so zate slovenski navijači?

Zelo. Zelo so pomembni. Mislim, da je motokros kot šport v Sloveniji v vzponu. Veliko ljudi ga spremlja, tudi zaradi slovenskih tekmovalcev, vedno več nas je. Boljše je spremljati dirke, če je kak domač vmes. Poglej smučarske skoke, ko so zdaj naši vsi na vrhu. Vsi navijajo!

Kaj pa slovenski trg poslovno? Na majici so našitki svetovnih podjetij.

Ja, res je. Nimam niti enega slovenskega sponzorja. Vsi so iz tujine.

Tekst in foto: Matevž Hribar