Test: 2x Honda CB1000R, ena s predelanim vzmetenjem. Kakšna je razlika na cesti proti Rakitni?

Poenostavimo: Bela Honda CB1000R s serijskim vzmetenjem naj bo Joži, belo-modro-rdeča Honda CB1000R s prednjimi vilicami K-Tech in zadnjim blažilnikom Wilbers pa Fani. Obe gospe sta opremljeni z Akrapovičevim izpušnim loncem, Power commanderjem in za zob manjšim prednjim zobnikom, ter imata podobno število prevoženih kilometrov, zato bo tokrat fokus na vzmetenju in v vožnji vidnih učinkih delovanja le-tega.

img_1132

Razlog za današnjo testno vožnjo tiči v dejstvu, da v vsej, hm, 13-letni karieri motorističnega novinarja (tega naziva sicer ne maram, ampak kaj pa naj) nisem imel niti enkrat priložnosti istočasno preizkusiti enakega motorja, ki bi bil opremljen z različnim vzmetenjem. Iz izkušenj pa vem, da so prav taki neposredni testi najboljši način za primerjavo. Kajti: če bi se danes peljal izključno z Joži, verjetno do vzmetenja niti ne bi bil kritičen, kot bom. Serijske komponente namreč čisto solidno opravljajo svoje delo in marsikateri motorist meni, da je menjava ‘fedrov’ v domeni tistih, ki motorje priganjajo do skrajnosti na dirkališčih. Kar pa ni čisto res.

Debata je tokrat plodno obrodila: eden je poznal tega, oni drugega in iznenada sem se s Klemenom na sopotnikovem sedežu pripeljal do Miha, kjer sva prevzela Joži. Po nekaj sto metrih sem že razmišljal, kje je najbližja bencinska postaja – občutek sem imel, da je tlak v prednji gumi prenizek; motor se je v zavoj zvračal mehko, z rahlim uporom. A na črpalki sem ugotovil, da je tlak pravilen.

Serijsko vzmetenje:

Nato sva z Rudnika zavila proti Igu oziroma Podpeči. Razmajana cesta preko Barja je bila kar pravi poligon za preizkus udobja: motoristu na Joži je utrpel nekoliko manj grobih sunkov s podlage, torej bi lahko rekli, da je bila vožnja udobnejša, a po drugi strani se motor preko večjih neravnin ni takoj umiril, ampak še malček plaval.

Potem pa bistvo: ovinki. Verjeli ali ne – razlika med Joži in Fani je o.g.r.o.m.n.a. Kot že rečeno: z Joži ni nič bistvenega narobe, dokler ne zajahaš Fani. Zapisal bom vse pridevnike, ki so mi prišli na pamet v čeladi, potem pa poizkusil vsakega posebej razložiti: natančna, stabilna, čvrsta, lažja.

1. Natančna: ko si zaželiš spremeniti linijo, bo motor to storil brez upiranja natančno tako, kot si si zamislil. To ne pomeni, da bo Joži namesto v levo zavila v desno. To pač moraš preizkusiti, potem razumeš. Prav ta lastnost – natančnost mi je od vseh najbolj ostala v spominu.

2. Stabilna: Tudi takrat, ko je sprememba smeri ostrejša ali pa ko iz zavoja držiš na polno odprt plin, motocikla ne zvija. Zlasti pri hitrih spremembah smeri se namreč lahko zgodi, da se prednji in zadnji del motorja ne vedeta usklajeno; kot bi najprej počepnile vilice, nato pa šele blažilnik. Hm, ali pa je obratno? Ja, opažam, da je take stvari silno težko opisati. Ampak kdor se dosti vozi, bo termin ‘zvijanje’ razumel.

3. Čvrsta: to ne pomeni samo tega, da je vzmetenje trše, ampak da motor vedno in vselej ostaja v svoji smeri. Čutiš ga kot celoto. V misli se mi je prikradla primerjava o igranju biljarda s palico ali pa z vrvjo. Kaj pomeni prispodoba ‘igrati biljard s štrikom’ pa verjetno veste? Ne? A potem veste, kaj imata skupnega Pasquali (traktor) in upokojenčev falus? Oba se na sredini lomita. No, pustimo zdaj to. Čeprav, če sem iskren, je primerjava kar na mestu.

4. Lažja: Fani je zadaj po občutku (metra pa nisva imela) za kak centimeter višja, zato (in zaradi manj posedanja prednjih vilic) motor bolj ubogljivo pada v ovinek. Zato motorist čuti, kot bi bil motor lažji. Ob tem naj dodam, da zaradi tega motor ni nič manj stabilen na hitrejših zavojih ali na avtocesti, po kateri sva se iz Logatca vračala v Ljubljano.

Predelano vzmetenje (spredaj vzmeti K-Tech, zadaj blažilnik Wilbers):

O Fani torej le najboljše. Pa ima predelava vzmetenja poleg dejstva, da denarnico osuši za približno poldrugega tisočaka, tudi kakšno slabost? Kot rečeno je bil motor preko neravnin trši in zato manj udoben, a po besedah lastnika si je tako (športno) vzmetenje želel sam in mu popolnoma ustreza. Stvar želja (in nastavitev), torej. Pa še nekaj je: ker zadnji blažilnik pod voznikovo težo manj počepne, ostaja sedež bolj nagnjen naprej, posledično pa motoristova zadnjica med zaviranjem rada zdrsne proti posodi za gorivo. Rešitev je v močnejšem objemu nog.

Takole bi rekel: če se veliko vozite ali pa če vam je vožnja v velik užitek, potem je vložek v boljše vzmetenje dobra investicija.

Če koga še kaj zanima, naj pa vpraša.


P.S. 1: Še to: Fani (Nissin) ima veliko, veliko boljše zavore kot Joži (Tokico). Ampak zavore tokrat niso predmet debate.

P.S. 2: Honda CB1000R je kljub letom (predstavili so jo leta 2008, prvi test sem spisal leto kasneje) še vedno zelo dober nejked. Se ji pa leta poznajo na področju elektronike. Nima, na primer, nadzora proti zdrsu zadnjega kolesa, nima različnih motornih programov, nima … Ogrevanih ročic.

P.S. 3: Po besedah Jožičinega lastnika je velika hiba točno tega modela Honde ta, da v skrajnem levem nagibu lahko nasedeš na izpušno cev, kar je lahko vzrok za zdrs. Tudi zato je odločitev za boljše vzmetenje (ki se manj poseda) pri dotičnem motorju dobra odločitev. Preko Rakitne in Rakeka jih do takih skrajnosti nisva gnala.

Drugo mnenje – Klemen Zadnikar

img_1158Prvi občutki, ko sem predelan motor peljal iz Ljubljane peljala proti Rakitni, so bili normalni – motor kot motor, malenkost trši. Po krajši vožnji sva si z Matevžem zamenjala motorje in razlika je bila zelo, zelo očitna že po nekaj kilometrih, po parih menjavah in po prelaganju v ovinkih pa se bistvo šele pokaže.

Original: motor je deloval, kot bi bil ves zmahan in predihan. Čez ovinke se zelo čuti, kako amortizerji nihajo tako pri dodajanju plina kot tudi pri zaviranju, saj motor ‘cinca’. Pri zavojih imaš občutek, da hoče motor v drugo smer, kakor želiš sam. Čez grbine je bolj mehak, kar povzroči, da se celoten motor bolj ‘pogunca’.

Predelano vzmetenje: pozna se zelo bistvena razlika. Motor je v ovinkih zelo lepo vodljiv in tudi pri zaviranju se pokaže, da je motor takoj v prvotnem stanju, nič ne ‘cinca’. Pri zavojih in odpiranju plina je zelo miren, ves čas veš, kaj se dogaja, zato za hitrejšo vožnji ni potrebno večjega napora. Po občutku se zdi motor nekoliko višji, saj se ne poda toliko, kot original.

Res je tako, da če imaš priložnost preizkusiti oba motorja naenkrat, boš videl, da je razlika velika in da sta si motorja med seboj različna kot noč in dan.

Pa prijetne in varne kilometre želim!


Preberi še:

Leave a Reply