Že celo zimo, jebentiš je bila dolga, smo imeli v planu kolesarski izlet do Červarja. Druščina s kolesi, jaz s Tonetom. (Za nevedne: Tone je en tak prijazen star oranžen Volkswagen Transporter.) To je, reci piši, slabih 200 kilometrov. Fleten izlet!
Ampak scenarij je bil na dan Č (pred dnevom D) spet precej klavrn. Vremenska napoved kisla. Nekdo ima pedikerja. Peter smrka in kašlja. Hja.
V petek zvečer Peter na pikniku pokima ideji o menjavi vlog – on bo šofiral Toneta, jaz bom gonil njegovega. Pa četudi pridemo le do Logatca.
Po dveh urah spanca (piknik se je zavlekel) se v soboto ob 5:45 učim uporabljati kolesarske čevlje (SPD) in prestavljati z ročicami na krmilu. Še nikoli v življenju nisem vozil specialke. Letošnja bilanca je verjetno manj kot deset kilometrov s štirideset let starim damskim biciklom po ulicah Kranja …
Malo čez šest štartamo izpred kranjskega Mercatorja.
Na postojnskem OMV-ju srečam Kastija, ki mi posodi neprepihljiv brezrokavnik. Še enkrat hvala!
Ob petih popoldne smo vsi trije biciklisti plavali v červarskem zalivu.
193 kilometrov smo prevozili v neto 8 urah vožnje (toliko je pokazal števec) s povprečno hitrostjo 23,9 km/h.
Buzet, prihajamo.