Trening občutka: Terensko jahanje

Lastniki in ljubitelji konjev se bodo morda zmrdovali nad naslednjo trditvijo, a vseeno: med jahanjem konja in (terenskega) motocikla lahko potegnemo mnogo vzporednic.

GOPR1987

Od jezdeca zahteva občutek, fizično pripravljenost, odločnost. Pomembna je moč v nogah, v trupu, rokah. Ne usmerja se ga le s krmilom, temveč tudi (predvsem?) s telesom in nogami. Usklajeno gibanje telesa na neprestano premikajočem telesu je zato ključnega pomena. Voznik usmerja tudi s pogledom. Včasih je seveda potrebna sila, a v prvi vrsti je pomemben občutek za ukaz. Dobro poznavanje stroja je zato bistvenega pomena. Omogoča svobodo gibanja, pride kamor se z avtomobilom ne da. Ježa je en sam užitek.

Se vam zdi zgornji odstavek zapisan zmedeno? Velja za lipicanca ali KTM-a? Za oboje. Krmilo so vajeti, stremena so stopalke, sedež je sedlo. Edina razlika je v tem, da motocikel tiho in potrpežljivo čaka na lastnikov čas, medtem ko živo bitje zahteva vsakdanje nego. In, jebiga, ker v tem norem času nimamo – časa, imamo motorje.

Danes sem po dooolgem času spet jahal. Jebentiš, super je bilo. Pa še kdaj!

P.S.: Če bi se kdo rad naučil jahati še kaj drugega od motocikla in svojega partnerja, naj se obrne na Ano iz Konjeniškega društva Veter 😉

GOPR1979