Kaj pa če nam bo nekje tako všeč, da bomo želeli ostati štiri namesto dva dni?
Za začetek čisto na kratko o podlagi za tole pisanje. Kot sodelavec v podjetju, ki se ukvarja z organizacijo potovanj (sicer na dveh kolesih) se še kako dobro zavedam, da v takem primeru čisto ničesar ne smemo prepustiti naključju – trase, hotelov, restavracij, bencinskih črpalk in celo postankov na poti; motorist bo že nekako zalil lesko ob cesti, gospa pa namesto čepe v robidovju tisto rajši opravijo na čisti straniščni školjki. To je eno.
Drugo je, ko se na oddih odpeljemo (ali odplujemo) za lasten užitek. Vem, ljudje smo različni in nekateri imajo radi dopust načrtovan do najmanjše podrobnosti. Ampak verjamem pa, da to ni najboljša možnost – z omejevanjem na tisto, kar si že vnaprej želimo/hočemo, si zelo zmanjšamo možnost, da bi se nam zgodilo nekaj nepričakovanega; da bi spoznali nove prijatelje in odkrili prečudovite kraje, o katerih se nam ni sanjalo.
Moj prjatu Štefan
Drugače kot na primeru težko razložim: lani sva na dopust odpravila s Štefanom, to je leta 1983 rojen Volkswagnov bivalni kombi. Počasen, a zanesljiv. Majhen, a okreten. Star, a sila šarmanten. Vedela sva, da imava skoraj tri tedne časa, da se NE želiva voziti cele dneve, da si želiva na jug, a da bi se v sredini avgusta rajši ognila natrpani obali. In sva šla – z ogromnim zemljevidom držav nekdanje Juge, z zvezkom, kjer je bilo zapisano en kup še ne videnih znamenitosti in, to je bila najboljša odločitev, z ugasnjenima mobilnima telefonoma. Izmed vseh dogodivščin in pripetljajev bom izpostavil naslednje:
V Črni gori sva po spustu z Durmitorja želela še enkrat nočiti nekje ob reki. Slediva tabli ‘CAMP’ in ugotoviva, da je preblizu prometne ceste in nič kaj preveč atraktiven. Nato kar s te točke slediva ozki cesti in po kakem kilometru vožnje najdeva pokošen travnik nad sotočjem dveh kristalno čistih in (ledeno osvežilnih) rek. Domačin Vesko, ki tam bdi nad nedovoljenim ribolovom, je za nočitev računal drobiž, vsem ‘strankam’, skupaj je bilo tam pet vozil, pa je prinesel domača jabolka in češplje. Zvečer so naju ostali povabili v krog okrog tabornega ognja, kjer smo ob zvokih kitare, (ne)ubranega petja in otroškega čebljanja spremljali pot zvezd preko neba. Se bere kičasto? Recimo rajši: doživeto, spokojno, mirno – točno tako, kot bi tovrstno preživljanje prostih dni moralo biti. Naslednji dan naju je Vesko, najprej z Yugom, nato peš, peljal do najlepšega kanjona, kar sem jih kdaj videl. Uganili ste – ni ga bilo na doma pripravljenem seznamu znamenitosti …
Dopust se je prevesil v drugo polovico, po dnevih rek in jezer je bil čas za morje. Pelješac mi je ostal v lepem spominu, ko smo ga pred leti (z motorji) prečkali na poti na Korčulo. »Konec avgusta bova pa že nekaj našla,« sem mislil. Zagledava smerokaz za kraj ‘Žuljana’. Ha, a greva? Če ne drugega, se bova slikala ob znaku in fotko poslala prijateljici Željani. In sva našla: čudovito urejen kamp z bleščeče čistimi sanitarijami, ‘javnim’ žarom, malo tržnico z domačimi produkti (sadje, zelenjava, vino, olje) in plažami, da si lepših ne bi mogel želeti. Ostala sva tri noči.
Ne omejite se na znano. Ustavite se na kavi in vprašajte za nasvet kelnarico. Kupite domač česen in se o možnostih posvetujte z brezzobim kmetom; najbrž boste poleg nasveta dobili še šilce rakije. Na pivo povabite mlad par, ki potuje na biciklih v nasprotno smer in vprašajte o njima ljubih postankih na poti.
In potovanje bo doseglo svoj namen.