Čegrešprideš 2012: Kranj – Kobarid SKORAJ peš

Termin za (zdaj bi se mu lahko že reklo tradicionalni) avgustovski pohod sva z Markom določila že meseca maja. Tako naj bi vsi pravočasno prilagodili poletni urnik skupnemu pohodu nad tisoč, ali še bolje – nad dva tisoč metri nadmorske višine. Prejšnjič smo šli iz Krme na Triglav, Kanjavec, čez dolino triglavskih jezer do Koče pod Bogatinom in končali v Bohinju.

E, klinac. Prvi ni dobil dopusta, druga se je čutila preslabotno za štiridnevni treking, tretji bi šel pač samo za dva dni, četrta je udeležbo morala odpovedati zaradi nekega trinajstega razloga, nekaj navdušenih interesentov ni niti odgovorilo … In sva kandidata za štiridnevni pohod od Bohinja do Kobarida ostala dva. V torek, torej dva dni pred odhodom, pokličem Mateja.

»Ti, a maš kej kondicije?«
»Jah neki pa mam …«
»A greva peš od Kranja do Kobarida?«
»Ja, lahko.«

To mi je všeč – da ne sprašuje in ne komplicira preveč. Imel sem dva zemljevida, nove gojzarje in … In idejo. Ker Slovenija pač ni Aljaska, v vsakem primeru lahko razmeroma hitro prideva v civilizacijo. Če bo šlo, bo šlo – če pa ne, pa tudi prav. Nazaj bova pa tudi nekako.

Začela sva s skoraj enourno zamudo, ker je meni Samsung pozabil še enkrat zvoniti. Ali pa sem pač preslišal. In ker je Matej namenil avto pustiti sestri v Stražišču, nisva štartala iz Kranja. Pa tudi iz Stražišča ne, ker je bila tamala taka faca, da naju je potegnila do polovice vzpona na Sveti Jošt. 4:50 sva s svetilko na glavi krenila na pot.

Na poti proti Mohorju sva prvič zašla, ker se je pot začela pretirano strmo spuščati. Hudič je, ker še ni bilo sonca za orientacijo, pa še pogovor je nanesel na morske dogodivščine. A falila sva le za dvesto metrov, ne več. Kaj pa je to pol kilometra sem pa tja na poti od Kranja do Kobarida. Prdec v temo. Ja, tudi teh je bilo kar dosti. Na glas sem razmišljal, da mi je po včerajšnjem obedovanju domačega stročjega fižola želodec začel prebavljati s postopkom sublimacije. Torej iz trdega direktno v plinasto stanje. Dober izkoristek! Da bi še pline lahko spravil za kurjavo ali pa za pogon mopeda. Še dobro, da sva bila na svežem zraku.

»U, glej dva balona nad barjem! To jim mora biti lepo …«

Smer Jošt – Mohor. Travnik, kjer smo enkrat fotkali za test Aprilie RXV 550.

 

Avto levo zgoraj kaže cesto proti Jamniku in Kropi. Priljubljena za motoristične izlete.

Na cesti proti Dražgošam prvič zagrmi. A niso bile nevihte napovedane šele za popoldne? Kmalu začne rahlo deževati in iz nahrbtnikov potegneva palerini. Bentim nad nesmiselno zloženo vsebino desetpluskilogramskega nahrbtnika.

Prve kaplje dežja. Čez manj kot deset minut pa štala.

Na ovinku, kjer se odpre pogled proti Dražgošam, se ulije. Pa ne le to – iz zahoda potegne tako pasji veter, da neka mamica še s Corso ne upa peljati, kaj šele da bi šla peš. Poiščeva zavetje pod nadstreškom starejše hiše, v katero naju kmalu povabi starejša tetka. Z gospodom sta ravno pozajtrkovala, šporget na drva je še topel. Medtem ko se zunaj drevje bori z orkanskim vetrom (»Tkle pa ni dostkrat …«), izveva kako sta doživljala požig vasi v vojni, kako so odpeljali starše, otroke pustili prepuščene na milost in nemilost v dolini, kako so na novo gradili in kako se mladina danes nerada oprime dela. Ampak da po krompir pa radi pridejo in da sta ga ravno včeraj pobrala, da je zelo lep in da bi bil danes po tem neurju ves blaten. Da je tudi on še nedolgo tega rad in zelo hitro hodil v hribe, na vrhu navadno pojedel krožnik pasulja in zvrnil dva deci vina, ampak da enkrat je bila pa koča zaprta in so mu nazaj grede začele klecati noge zavoljo utrujenosti.
Perfekten nadomestek jutranjega radijskega programa.

Ata je bil zgovoren še bolj kot mama. Neobičajno, a?

Sva hotela nabavit kruh, dravsko in Cocto, a je bila zaprta. Turistični informator prav tako.

Spomenik v Dražgošah. Malo naprej je spet začelo deževati.

Mal' bi bla za poštimat.

Pot od Dražgoš do lovske koče pri Podlonku, izhodišča za Ratitovec, je očitno redko sprehojena in pomankljivo markirana, zato narediva par kilometrov več kot bi bilo potrebno. Na primer: markacija desno v klanec, nato iznenada grmičevje in konec poti. A?

Pogled nazaj proti Dražgošam. Oblaki se začnejo trgati.

Malica za po pot.

Sva pa našla precej robid in leseno hiško sredi ničesar z dostopno potjo, po kateri bi še s štirikolesnikom tvegal prekuc na hrbet. Dopoldne se dež umiri in končno lahko snameva smrdljiv telebajskov kostum. Hodit v neprebojnem kondomu res ni fino. Pomaga mrmranje Čomp, kateri bojda kmalu spet nastopajo na Metelkovi. Kvalitetna muzka je to.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=euoN0pjsetM[/youtube]

Pod Ratitovcem si z elastičnim povojem povijem obe koleni ker desno z rahlim ščipanjem opozarja, da tako dolgih izletov s težkim nahrbtnikom (še) ni vajeno. Žuljav levi mezinček dobi obliž.

Kozel hudokurčnež.

Kot golf igrišča urejeni travniki pod Ratitovcem.

Matej kaže, od kje že zadržuje pline. Na koncu palice je Mohor, še naprej pa Jošt – tam sva pred osmimi urami začela.

Na Ratitovcu si nudiva čaj in Rich-E.T., visoko energijski obrok za vrhunske športnike. S suhim mesom in sveže nasekljanim petršiljem, gost ko polirna pasta. Ne vem, ali so te hribovske scene res tako hudičevo okusne ali je kriv le hudičev apetit? S prstom pomazano. Prijatelj kliče po telefonu in še preden vpraša, če imam naslednji teden čas za jadranje pove za balonarsko tragedijo. Verjetno sta dol padla ravno tista, ki sva jih zjutraj opazovala tam pred Dražgošami … Ajej.

Ričet. Še angelčki bi ga jedli.

Miran, da ne boš mislil da si s svojimi petnajstimi Dakarji nek hud džek. Zofka je bila na Ratitovcu tritisočkrat neprekinjeno!

Ratitovška jezera, okoli pa zdravilno kravje blato. Bojda pomaga tudi zavoljo bolečine v sklepih. Ampak nimava časa.

Takoj pred Ratitovcem preveč resno vzameva nasvet oskrbnice, naj se drživa desno, in namesto na Danjarsko planino zaideva preko Planine Pečana. Rezultat: spoznavanje razsežnosti Jelovice. Pozimi z Evoqueom se je vse zdelo precej bližje …

Tole se je pa vleeeekloooooo.

Najprej pomisliva na štop. Ej, ampak tale dva kilometra bova pa že zgrizla.

Po dolgem sprehodu po makadamu sledi še vzpon po asfaltnih ovinkih do Soriške planine. Trpi desno koleno, trpi levi mezinček, prvič se pojavijo zlovešče misli o nezmožnosti uresničiti zastavljen cilj. Prav tako opustim misel, da bi se še danes povzpela in spala z ovcami nekje med Slatnikom, Šavnikom in Možicem. Ej, pa v Litostrojski imajo orošeno zeleno. In žgance in kislo mleko. Prespiva na kozolcu.

Osvežitev čeprav niti ni več tako zelo vroče.

Dobra porcija. No, na Polani imajo vseeno boljše.

Ej, Čompe! Zakaj me ni nihče invajtal?

Pred peto uro zjutraj v mraku že rineva pod zajlami žičnice soriškega smučišča. Na vrhu je že dan, s primorske strani prijetno pihlja, uzreva gore, ki naju še čakajo. Jebeno lepo. Če še niste bili, vsekakor priporočam sprehod med vojaškimi utrdbami rapalske meje. Z vrha se v lepem vremenu vidi vsaj pol Slovenije.

Bece bele bece črne pred karavlo, ki je zdaj pastirska štala.

Med spustom močneje privijem povoj na desnem kolenu. Ni preveč voljan nositi približno sto kilogramov mesa, kosti, hrane, pijače in cunj. Debatirava, da bo treba prihodnjič racionalizirati prtljago. Dve prvi pomoči in dve tubi zobne paste (čeprav skoraj prazni) sta popolnoma odveč. Malo naprej od Vrha Bače drugič zajtrkujeva in se odločiva, da bo treba današnjo etapo skrajšati. Ne bi rad poškodoval kolena. Še posebno ne pred crosscountry dirko naslenjo soboto v Orehovi vasi.

Pogled na Baško grapo. Tule že sanjam kako praktično bi bilo imeti padalo.

Kaj, do semle se lahko pripelje z avtomobilom? Ni fer. (Vrh Bače)

Možnosti so tri:

– Črna prst in potem v soboto do smučišča Vogel ter z gondolo do Bohinjskega jezera,
– direktni spust na sever v Bohinjsko Bistrico in štop v Bohinj,
– spust na južno stran v Podbrdo in štop proti Mostu na Soči.

Po okrepčilnem dremežu in SMS-anju z Davidom, ki javlja, da se ravno odpravljajo preko Vršiča v dolino Soče, se odločiva za številko tri. Z dvema povojema na desnem kolenu obe nogi na spustu po mulatijeri proti Bači spodobno sodelujeta. Bolečina se zopet okrepi šele na asfaltnem sprehodu po Podbrdu kjer po surfanju po mobilni strani www.slovenske-zeleznice.si ugotoviva, da sva opoldanski vlak proti Mostu zamudila za pol ure, naslednji pa je šele pol štirih.

Preštejte muhe na konju in na oslu. Ne podcenjujte oslove inteligence!

Vas Bača pri Podbrdu šteje le par v klanec porinjenih kmetij in hiš. Pa cerkev imajo, seveda.

»Ne, ne, štopa pa ne bosta kar tako dobila,« najino idejo komentira starejši ata s piskri v rokah. Iz doma upokojencev je domov nesel kosilo.

Med hojo proti koncu Podbrda dobiva prvi štop. Prej sem njegov avto videl ob cesti, lasti si tudi KTM-a 950 Adventure in debata na komaj petkilometrski skupni poti se vrti okrog KTM-ov, porabe, porodnih težav prvih modelov ter užitkih, ki jih nudijo taki stroji.

Na drugi štop sva čakala kakšno minuto. Ko bašem svoj nahrbtnik v Kiin prtljažnik, tam uzrem čelado in gojzarje. Tip je gorski reševalec in spet se imamo kaj za pogovarjat. Največ dela imajo s padalci, pravi. In da ima osnovna šola v Podbrdu letos za vseh devet razredov le šestdeset otrok. Vprašanje, če je ne bodo zaprli in otroke z vlakom vozili v Most na Soči.

»A morda veste, kje je kamp Lazar,« vprašam. Tja namreč pride David z druščino.
»Imela bosta dostavo na dom,« se zasmeje. Doma je namreč iz Drežnice, čisto blizu tega kampa pri Kobaridu.

Fino, a?

Petek, 12:39. Na planini Kuhinja bi sicer morala končati v nedeljo. Življenje je polno planov B.

Sledi plavanje pod slapom Kozjak in v Soči, srečanje s prijatelji v restavraciji kampa Lazar, balinčkanje, poležavanje, surfanje z leseno desko na valju, igranje Enke … Ob spremljavi teksaško-kalifornijsko-francosko-srbskega benda smo se vestno hidrirali z rdečim, vodo in domačo vilijamovko. Na čedne noge postavljena pevka večinoma poje v francoščini (rrroaaarrrr), zraven špilajo na kitaro, kontrabas. Hej!

Slap Kozjak. V zadnjem Playboyu je reportaža o skokih vanj.

Pod to desko je valj. Dobra vaja za ravnotežje in za stegenske mišice.

Mednarodna zasedba je parala strune in naša srca.

Basist je iz Beograda, Francoz (mislim, da je igral kitaro) je že 16 let na poti. Da je štiri leta živel v Romuniji, pove, ko vidi mojo Red Bull Romaniacs majico. Večinoma so potovali s kočijo.

»Cool, like gypsies!«
»I haven’t seen many of them on carriage.«
»Ha, ha ofcourse, nowdays they use Volkswagen and Mercedes vans.«

Debata nanese na najino prehojeno pot, na glasbo Bregoviča in filme Kusturice, na Time of the Gypsies in Dom za vešanje … Po špilu v Kobaridu imajo nastop v Benetkah. Ugotovimo tudi, da je luštna kelnarca nečakinja strica, ki naju je pripeljal do kampa. Al je svet majhen! Prvovrsten večer. Zadnja se v spalki zavlečeva midva z Matejem. Takle pohod ti ne ukrade energije, ravno nasprotno. Noč je mirna in polna zvezd.

Zajtrk upraviči osemevrsko investicijo (jajčka na oko, pršut, salama, sir, maslo, sadje, kosmiči, jogurt, palačinka s čokolado, štrudl, kava), nato gremo spet do Kozjaka in za Sočo. Ker je napoved za nedeljo slaba, se odločiva pridružiti ekipi v Peugeotu in Mercedezu in izlet skrajšati do sobote zvečer (ta trenutek gledam skozi okno in kimam odločitvi).

Avstrijski fantki so od kuharja dobili v dar (skoraj) prazno kanto Nutelle. Kakšen žur je bil to.

A jo vidite, smrkljo, kako pogumno je skočila?

Motoristično tihožitje ob Nadiži.

Most preko Tolminskih korit. Pogled navzdol ni za občutljive želodce.

Obiščemo od Soče dosti toplejšo Nadižo.

Se mimo in preko tolminskih korit zapeljemo v Čadrg.

»Samo narezek imamo, za kaj več bi se morali naročiti. Ne kuhamo vnaprej, ker ni dosti obiskov.«

Požremo SAMO narezek. Zraven ankaranski refošk, bio avstrijsko pivo, domač jabolčnik in vodo. Potem še kavo. Uf. A lahko tu ostanem dan, teden, …?

<p>Hrana prvakov, prvič: sir pa šnopc.</p>

Hrana prvakov, drugič: SAMO narezek.

Preko Petrovega Brda in Železnikov v Kranj.

Domač sekret, domač tuš in domača postelja.

Če ne greš, ne prideš. (v Kobarid)
Vsaka stvar je za nekaj dobrega. (tudi boleče koleno)
Če verjameš, se zgodi. (avtoštop iz odmaknjenega kraja direktno do kampa)

Pa še kdaj.

Pod vasjo Čadrg. Za robom je prepad proti Tolminki. Konec sveta.

[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=jxKjOOR9sPU[/youtube]

Skoraj Kranj – Kobarid – skoraj peš: Če ne greš, ne prideš

Hudič, bencin je drag. Pa sva s prijateljem preizkusila, kako nama služi pešhonda.

Termin za (zdaj bi se mu lahko že reklo tradicionalni) avgustovski pohod sva z Markom določila že meseca maja. Tako naj bi vsi pravočasno prilagodili poletni urnik skupnemu pohodu nad tisoč, ali še bolje – nad dva tisoč metri nadmorske višine. Prejšnjič smo šli iz Krme na Triglav, Kanjavec, čez dolino triglavskih jezer do Koče pod Bogatinom in končali v Bohinju.

E, klinac. Prvi ni dobil dopusta, druga se je čutila preslabotno za štiridnevni treking, tretji bi šel pač samo za dva dni, četrta je udeležbo morala odpovedati zaradi nekega trinajstega razloga, nekaj navdušenih interesentov ni niti odgovorilo … In sva kandidata za štiridnevni pohod od Bohinja do Kobarida ostala dva. V torek, torej dva dni pred odhodom, pokličem Mateja.

»Ti, a maš kej kondicije?«

»Jah neki pa mam …«

»A greva peš od Kranja do Kobarida?«

»Ja.«

To mi je všeč – da ne sprašuje in ne komplicira preveč. Imel sem dva zemljevida, nove gojzarje in … In idejo. Ker Slovenija pač ni Aljaska, v vsakem primeru lahko razmeroma hitro prideva v civilizacijo. Če bo šlo, bo šlo – če pa ne, pa tudi prav. Nazaj bova pa tudi nekako.

Začela sva s skoraj enourno zamudo, ker je meni Samsung pozabil še enkrat zvoniti. Ali pa sem pač preslišal. In ker je Matej namenil avto pustiti sestri v Stražišču, nisva štartala iz Kranja. Pa tudi iz Stražišča ne, ker je bila tamala taka faca, da naju je potegnila do polovice vzpona na Sveti Jošt. 4:50 sva s svetilko na glavi krenila na pot.

Na poti proti Mohorju sva prvič zašla, ker se je pot začela pretirano strmo spuščati. Hudič je, ker še ni bilo sonca za orientacijo, pa še pogovor je nanesel na morske dogodivščine. A falila sva le za dvesto metrov, ne več. Kaj pa je to pol kilometra sem pa tja na poti od Kranja do Kobarida. Prdec v temo. Ja, tudi teh je bilo kar dosti. Na glas sem razmišljal, da mi je po včerajšnjem obedovanju domačega stročjega fižola želodec začel prebavljati s postopkom sublimacije. Torej iz trdega direktno v plinasto stanje. Dober izkoristek! Da bi še pline lahko spravil za kurjavo ali pa za pogon mopeda. Še dobro, da sva bila na svežem zraku.

»U, glej dva balona nad barjem! To jim mora biti lepo …«

Na cesti proti Dražgošam prvič zagrmi. A niso bile nevihte napovedane šele za popoldne? Kmalu začne rahlo deževati in iz nahrbtnikov potegneva palerini. Bentim nad nesmiselno zloženo vsebino desetpluskilogramskega nahrbtnika. Na ovinku, kjer se odpre pogled proti Dražgošam, se ulije. Pa ne le to – iz zahoda potegne tako pasji veter, da neka mamica še s Corso ne upa peljati, kaj šele da bi šla peš. Poiščeva zavetje pod nadstreškom starejše hiše, v katero naju kmalu povabi starejša tetka. Z gospodom sta ravno pozajtrkovala, šporget na drva je še topel. Medtem ko se zunaj drevje bori z orkanskim vetrom (»Tkle pa ni dostkrat …«), izveva kako sta doživljala požig vasi v vojni, kako so odpeljali starše, otroke pustili prepuščene na milost in nemilost v dolini, kako so na novo gradili in kako se mladina danes nerada oprime dela. Ampak da po krompir pa radi pridejo in da sta ga ravno včeraj pobrala, da je zelo lep in da bi bil danes po tem neurju ves blaten. Da je tudi on še nedolgo tega rad in zelo hitro hodil v hribe, na vrhu navadno pojedel krožnik pasulja in zvrnil dva deci vina, ampak da enkrat je bila pa koča zaprta in so mu nazaj grede začele klecati noge zavoljo utrujenosti.

Perfekten nadomestek jutranjega radijskega programa.

Pot od Dražgoš do lovske koče pri Podlonku, izhodišča za Ratitovec, je očitno redko sprehojena in pomankljivo markirana, zato narediva par kilometrov več kot bi bilo potrebno. Na primer: markacija desno v klanec, nato iznenada grmičevje in konec poti. A? Sva pa našla precej robid in leseno hiško sredi ničesar z dostopno potjo, po kateri bi še s štirikolesnikom tvegal prekuc na hrbet. Dopoldne se dež umiri in končno lahko snameva smrdljiv telebajskov kostum. Hodit v neprebojnem kondomu res ni fino. Pomaga mrmranje Čomp, kateri bojda kmalu spet nastopajo na Metelkovi. Kvalitetna muzka je to.

Pod Ratitovcem si z elastičnim povojem povijem obe koleni ker desno z rahlim ščipanjem opozarja, da tako dolgih izletov s težkim nahrbtnikom (še) ni vajeno. Žuljav levi mezinček dobi obliž.

Na Ratitovcu si nudiva čaj in Rich-E.T., visoko energijski obrok za vrhunske športnike. S suhim mesom in sveže nasekljanim petršiljem, gost ko polirna pasta. Ne vem, ali so te hribovske scene res tako hudičevo okusne ali je kriv le hudičev apetit? S prstom pomazano. Prijatelj kliče po telefonu in še preden vpraša, če imam naslednji teden čas za jadranje pove za balonarsko tragedijo. Verjetno sta dol padla ravno tista, ki sva jih zjutraj opazovala tam pred Dražgošami … Ajej.

Takoj pred Ratitovcem preveč resno vzameva nasvet oskrbnice, naj se drživa desno, in namesto na Danjarsko planino zaideva preko Planine Pečana. Rezultat: spoznavanje razsežnosti Jelovice. Pozimi z Evoqueom se je vse zdelo precej bližje … Po dolgem sprehodu po makadamu sledi še vzpon po asfaltnih ovinkih do Soriške planine. Trpi desno koleno, trpi levi mezinček, prvič se pojavijo zlovešče misli o nezmožnosti zastavljenega cilja. Prav tako opustim misel, da bi se še danes povzpela in spala z ovcami nekje med Slatnikom, Šavnikom in Možicem. Ej, pa v Litostrojski imajo orošeno zeleno. In žgance in kislo mleko. Prespiva na kozolcu.

Pred peto uro zjutraj v mraku že rineva pod zajlami žičnice soriškega smučišča. Na vrhu je že dan, s primorske strani prijetno pihlja, uzreva gore, ki naju še čakajo. Jebeno lepo. Če še niste bili, vsekakor priporočam sprehod med vojaškimi utrdbami rapalske meje. Z vrha se v lepem vremenu vidi vsaj pol Slovenije.

Med spustom močneje privijem povoj na desnem kolenu. Ni preveč voljan nositi približno sto kilogramov mesa, kosti, hrane, pijače in cunj. Debatirava, da bo treba prihodnjič racinalizirati prtljago. Dve prvi pomoči in dve tubi zobne paste (čeprav skoraj prazni) sta popolnoma odveč. Malo naprej od Vrha Bače drugič zajtrkujeva in se odločiva, da bo treba današnjo etapo skrajšati. Ne bi rad poškodoval kolena. Še posebno ne pred crosscountry dirko naslenjo soboto v Orehovi vasi.

Možnosti so tri:

Črna prst in potem v soboto do smučišča Vogel ter z gondolo do Bohinjskega jezera,
direktni spust na sever v Bohinjsko Bistrico in štop v Bohinj,
spust na južno stran v Podbrdo in štop proti Mostu na Soči.

Po okrepčilnem dremežu in SMS-anju z Davidom, ki javlja, da se ravno odpravljajo preko Vršiča v dolino Soče, se odločiva za številko tri. Z dvema povojema na desnem kolenu obe nogi na spustu po mulatijeri proti Bači spodobno sodelujeta. Bolečina se zopet okrepi šele na asfaltnem sprehodu po Podbrdu kjer po surfanju po mobilni strani www.slovenske-zeleznice.si ugotoviva, da sva opoldanski vlak proti Mostu zamudila za pol ure, naslednji pa je šele pol štirih.

»Ne, ne, štopa pa ne bosta kar tako dobila,« najino idejo komentira starejši ata s piskri v rokah. Iz doma upokojencev je domov nesel kosilo.

Med hojo proti koncu Podbrda dobiva prvi štop. Prej sem njegov avto videl ob cesti, lasti si tudi KTM-a 950 Adventure in debata na komaj petkilometrski skupni poti se vrti okrog KTM-ov, porabe, porodnih težav prvih modelov ter užitkih, ki jih nudijo taki stroji.

Na drugi štop sva čakala kakšno minuto. Ko bašem svoj nahrbtnik v Kiin prtljažnik, tam uzrem čelado in gojzarje. Tip je gorski reševalec in spet se imamo kaj za pogovarjat. Največ dela imajo s padalci, pravi. In da ima osnovna šola v Podbrdu letos za vseh devet razredov le šestdeset otrok. Vprašanje, če je ne bodo zaprli in otroke z vlakom vozili v Most na Soči.

»A morda veste, kje je kamp Lazar,« vprašam. Tja namreč pride David z druščino.
»Imela bosta dostavo na dom,« se zasmeje. Doma je namreč iz Drežnice, čisto blizu tega kampa blizu Kobarida.

Fino, a?

Sledi plavanje pod slapom Kozjak in v Soči, srečanje s prijatelji v restavraciji kampa Lazar, balinčkanje, poležavanje, surfanje z leseno desko na valju, igranje Enke … Ob spremljavi teksaško-kalifornijsko-francosko-srbskega benda smo se vestno hidrirali z rdečim, vodo in domačo vilijamovko. Na čedne noge postavljena pevka večinoma poje v francoščini (rrroaaarrrr), zraven špilajo na kitaro, čelo, kontrabas. Hej!

Basist je iz Beograda, Francoz (mislim, da je igral kitaro) je že 16 let na poti. Da je štiri leta živel v Romuniji, pove, ko vidi mojo Red Bull Romaniacs majico. Večinoma so potovali s kočijo.

»Cool, like gypsys!«
»I haven’t seen many of them on carriage.«
»Ha, ha ofcourse, nowdays they use Volkswagen and Mercedes vans.«

Debata nanese na najino prehojeno pot, na glasbo Bregoviča in filme Kusturice, na Time of the Gypsys in Dom za vešanje … Po špilu v Kobaridu imajo nastop v Benetkah. Ugotovimo tudi, da je luštna kelnarca nečakinja strica, ki naju je pripeljal do kampa. Al je svet majhen! Prvovrsten večer. Zadnja se v spalki zavlečeva midva z Matejem. Takle pohod ti ne ukrade energije, ravno nasprotno. Noč je mirna in polna zvezd.

Zajtrk upraviči osemevrsko investicijo (jajčka na oko, pršut, salama, sir, maslo, sadje, kosmiči, jogurt, palačinka s čokolado, štrudl, kava), nato gremo spet do Kozjaka in za Sočo. Ker je napoved za nedeljo slaba, se odločiva pridružiti ekipi v Peugeotu in Mercedezu in izlet skrajšati do sobote zvečer (ta trenutek gledam skozi okno in kimam odločitvi).

Obiščemo od Soče dosti toplejšo Nadižo.

Se mimo in preko tolminskih korit zapeljemo v Čadrg.

»Samo narezek imamo, za kaj več bi se morali naročiti. Ne kuhamo vnaprej, ker ni dosti obiskov.«

Požremo SAMO narezek. Zraven ankaranski refošk, bio avstrijsko pivo, domač jabolčnik in vodo. Potem še kavo. Uf. A lahko tu ostanem dan, teden, …?

Preko Petrovega Brda in Železnikov v Kranj.

Domač sekret, domač tuš in domača postelja.

Če ne greš, ne prideš. (v Kobarid)
Vsaka stvar je za nekaj dobrega. (tudi boleče koleno)
Če verjameš, se zgodi. (avtoštop iz odmaknjenega kraja direktno do kampa)

Pa še kdaj.