Odgovor, da grem na v Evropi zamujen koncert Coldplayev, ne zadošča. “Ja kaj boš pa po koncetu počel?”
Ne vem. No, vsaj v času nakupa letalske karte nisem vedel. Na staljubljana.com so jo ponujali po ‘pametni’ ceni (o smotrnosti nakupa letalskih kart kar tako bi lahko razpravljali, pa ne bomo) in sem jo nabavil. Točni termin sem prepustil gospodični za pultom, in ker ideja o obisku Davida v Sydneyu cene ni bistveno podražila, grem nazaj grede še za par dni v Sydney.
Kmalu po tem sem v Playboyu prebral Alkalajev članek o bonitetnih ocenah in zlatem pravilu, o temi, o kateri nimam pojma, a se kljub izogibanju dnevnim novicam ne morem ubraniti, da ne bi vsake toliko ujel v ušesa, da nam jo nižajo – bonitetno oceno, namreč.
Hm. Imamo hribe, tako kot Nova Zelandija. Imamo reke, lepo naravo, celo morje – tega sicer precej manj kot tam doli, ampak imamo ga pa le. Kaj neki je potem krivo, da ima Slovenija oceno Baa2, Nova Zelandija pa najvišjo možno Aaa? Mogoče večje število ovc? In kaj moramo storiti, da nam ocena ne pade na Caa2, kot ga ima Ekvador?
Klinc, en razlog mora biti!
[youtube]http://www.youtube.com/watch?v=OnS7AkIyChE[/youtube]