Nova Zelandija in Avstralija 2012. Srečanja. Trenutki.

Ker potovanje niso le mesta, plaže, hribi.
In ker fotografija pove več kot tisoč besed.

Puščavske sipine na skrajnem severu, kjer se začne (ali pa konča) 90 mille beach.

Puščavske sipine na skrajnem severu, kjer se začne (ali pa konča) 90 mille beach.

Osmi november, 16:22, Ljubljana, pred Križankami
Medtem ko šofer kombija išče izgubljena Portugalca, sedeč v zadnji vrsti spredaj nameščenega gospoda ogovorim s preverjeno najbolj preprostim in učinkovitim stavkom za vzpostavljanje komunikacije na potovanjih: »Hey, where are you from?« Slišal sem ga namreč, da govori malo angleško, malo srbohrvaško, vmes tudi polomljeno slovensko. In videlo se mu je, da je ‘naš’. Pove, da živi v Sydneyu, ampak da ima korenine v Vojvodini. Potovanje po Jugi nadaljuje na Portugalskem in nato na Tajskem, konec meseca pa se vrača v Avstralijo. »When?« »On 29th.« Hej! Isti dan iz Aucklanda v Sydney priletim jaz. Izmenjava kontakte in se zmeniva za hladno pivo.
A glej ga zlomka – moj avstralski gostitelj David se pred potovanjem v Azijo predčasno izseli iz stanovanja na Bondi Beachu in ostanem brez prenočišča. Samu pošljem mail. »Yes, you can stay,« odgovori, sporoči naslov in iz omare potegne zložljivo posteljo. Fino, a? Komaj popusti, da je večerja v italijanski restavraciji Love Supreme v Sydneyu na moj račun. A, še to: lastnik gostilne na Oxford Streetu je Boško, Srb, ki z veseljem odpre steklenico slovenskega terana z italijansko deklaracijo …

Otroka presenetita starša pri svetilniku na rtu Reinga. Stičišče Tasmanskega morja in Tihega oceana.

Otroka presenetita starša pri svetilniku na rtu Reinga. Stičišče Tasmanskega morja in Tihega oceana.

Deseti november, 14:23, letališče v Aucklandu
Z Mihom si prvič v roke seževa pred letališko zgradbo za prihode, kjer me počaka z njegovim starim Subarujem. Povezal naju je v prejšnji zgodbi omenjen skupni prijatelj iz Sydneya, David. Miha osem mesecev s punco živi v Aucklandu, namešča varnostne kamere, srfa, hodi po hribih, se druži s člani slovenskega kulturnega društva Triglav in … Išče redno zaposlitev. Čeprav se mnogi bahajo, kako lahek in dober je novozelandski kruh, temu ni nujno tako. Miha mi je preko Facebooka obljubil postlan kavč in, še preden sem omenil idejo o motorističnem raziskovanju dežele, ponudil v uporabo njegovega Suzukija GN 250. Kljub stari zasnovi in komaj četrtlitrskemu zračno hlajenemu agregatu je bil tiste dva dni zame najboljši stroj na svetu. Nisem vedel, da je promet po nekaterih plažah dovoljen. Omejitev je 60 km/h, radarjev ni.
Ne spomnim se, da bi mi kdaj še do včeraj popoln neznanec v roke dal ključe motorja, daljinski upravljalec garaže in povrh še mobilnik z novozelandsko predplačniško kartico kar tako na lepe oči. Faca.

Lupljenje sočnih pomaranč s pogledom na zaliv pri mestecu Akaroa južno od Christchurcha.

Lupljenje sočnih pomaranč s pogledom na zaliv pri mestecu Akaroa južno od Christchurcha.

Devetnajsti november, 20:42, Wellington
Iz avtobusa sem na poti z letališča izstopil tam, kjer se mi je zdelo da bi to lahko bil center glavnega novozelandskega mesta. Z nahrbtnikom se sprehodim mimo knjižnice do zanimivih lesenih skulptur na mostu preko glavne ceste in prvo osebo, ki se mi prikaže pred očmi, vprašam, če je v bližini kak hostel. Bila je Švedinja, nameščena v hostlu le ulico stran. Ha! Naslednji dan še en šok (ki zaradi vseh ne-naključij to sploh ni več): naročim flat white in na natakarjevo vprašanje odgovorim, da »from Slovenia«. »Potem bo pa tale kava zastonj,« se zasmeje. Pomislite – kakšne so možnosti, da v mestu s skoraj 400.000 prebivalci naročiš kavo pri Ljubljančanu Klemenu?
Obiskovalcem toplo priporočam obisk muzeja Te Papa Tongarewa. V nekih pogledih je človeštvo malce zašlo s poti, a v splošnem se svet vrti v pravo smer. Primerjajte umetniška dela ter oblačila nekoč in danes. Adijo pamet, dober dan, barve.

'Bodysurfing' na plaži 'hot water beach'.

‘Bodysurfing’ na plaži ‘hot water beach’, rt Coromandel.

Dvajseti november, 21:27, Christchurch
Pojma nisem imel, da sta največje mesto na južnem otoku dva potresa leta 2011 tako zelo sesula. Skozi središče mesta je odprta le ena cesta. Veliko stavb je zravnanih z zemljo, nekaj jih, obkroženih z žičnatimi ograjami, dokončno rušenje še čaka. Nekatere trgovine so začasno preselili v barvaste kontejnerje, veliko se jih je preselilo na manj poškodovano obrobje mesta. Tudi modna kreatorka Debbie, ki je v trenutku rušilnih sunkov za las ušla najhujšemu. Njo in moža na večernem sprehodu sem spoznal med iskanjem proste postelje, kavča, … česarkoli pod streho. Tudi na park sem že pomislil med tavanjem od hostla do hotela do motela. NO VACANCY so se rdeče svetili napisi. Je možno, da človek v mestu, večjem od Ljubljane, ne najde prenočišča?
Po nekajsekundnem pomisleku, kje bi morda le še našel posteljo, me povabita k sebi domov, kjer namesto skupnih ležišč s smrčečimi popotniki dobim svojo sobo s kopalnico in brezplačni transport nazaj do letališča, kjer naslednji dan prevzemam avtomobil. Da sta onadva tudi enkrat iskala prenočišče na Havajih in bila vesela pomoči domačina, utemeljita gostoljubnost. Super človeka, res.

Poslednji turist na plaži Cathedral Cove, rt Coromandel.

Poslednji turist na plaži Cathedral Cove, rt Coromandel.

Enaindvajseti november, okrog enajste ure zvečer, nekje med Christchurchem in Kaikouro
Nissanovega Bluebirda sem najel po principu premestitve (ang. relocation) avtomobila v lasti rent-a-car podjetja. Namesto da bi lastniki plačali prevoz avtomobila iz točke A v točko B (v mojem primeru iz Christchurcha v Auckland), sem to namesto njih v devetih dneh naredil jaz – brezplačno – in zadovoljni smo bili eni in drugi. Zaradi ugodnega paketa zato niti nisem bentil nad bivalno neuporabnostjo male limuzine in prvo noč kanil prespati v spalni vreči nekje stvarniku za hrbtom. Okrog enajste ure me zbudi domorodec na starem hondinem motorju. Ne, ni pizdil. Vprašal me je, če je vse v redu, ponudil nočitev na njegovi kmetiji, povedal, da prvič vidi nekoga spati na njegovem zaraščenem travniku, zaželel lahko noč in srečno pot. Si lahko mislite? Mene je pa dobro uro pred tem pod milim nebom enu malček stiskalo, kaj če … Ej, ljudje so dobri.

Sydney. Živahen, urejen, svež, svoboden, fotogeničen. Ej, kaj je tip delal s strunami sredi mesta!

Sydney. Živahen, urejen, svež, svoboden, fotogeničen. Ej, kaj je tip delal s strunami sredi mesta!

Triindvajseti november, 13:36, Yealands Estate
Pravkar sem opravil kratek intervju z Petrom Yealandsem, lastnikom trenutno pete največje vinarne na Novi Zelandiji. Ko sem jo včeraj našel čisto slučajno, ker sem sledil znaku Seaview, sem zaradi razsežnosti 1000 hektarov vinogradov ter urejenosti le teh sprva pomislil, da gre za nezdravo industrializacijo nečesa, kar po mojem mnenju najbolje naredi človeška roka. Predobro se zavedam, kako živahen teran teče iz tistih dveh zaprašenih sodov v Robijevi kleti na Krasu … Potem pa izvem, da je vodilo posestva Yealands trajnost (ang. sustainbility), da je lastnik zaljubljen v naravo, v ptice (ki jih, v nasprotju z vinarsko prakso naseljujejo na posestvu), da jim zaradi pametne gradnje, reciklaže, sončne in vetrne energije ne manjka dosti do popolne energetske neodvisnosti, da travo med s pomočjo tridimenzionalnega GPS sistema nasajenih trt kosijo (malicajo) ovčke pasme babydoll; dovolj pritlikave, da ne dosežejo jagod, in da grozdju s pomočjo sončnih celic igra klasična glasba. »Zadeva na rastline odlično učinkuje, kar pogooglaj plant like music,« mi obzorja širi energičen gospod, ki po konstituciji in videzu še najbolj spominja na božička.

________________________________________________________________________________________________________
Ko sem sredi oktobra, manj kot mesec dni pred odhodom, nabavil letalsko karto, nisem imel v mislih niti enega od opisanih srečanj, niti načina potovanja, lokacij nočitev, … Nič. Razumete? Ni štos v sicer res lepi Novi Zelandiji. Bistvo je v nas – v ljudeh in v zmožnosti dopustitve okolju, da nas preseneti z dogodki, ki presegajo našo domišljijo.
To je namreč naša edina ovira: domišljija. V ustaljeni vsakdanjik ujeti ne upamo in ne znamo verjeti, da se nekaj lahko zgodi. Zato se je fino odklopit in ubežat domačemu, ‘varnemu’ ritmu. Čeprav bi se nam take, podobne in še lepše zgodbe lahko odvijale tudi doma. Mi pa v krču pred krizo.
Bonitetna ocena? Eh, a se hecate. Čiste buče.
________________________________________________________________________________________________________

 

Otok Krk, Jadransko morje.

Otok Krk, Jadransko morje.

Šesti december, 14:21, let med Dubajem in Benetkami
Pod Velebitom se nebo razjasni, oči se ne trudijo zadrževati solz. Letimo čez Krk, Cres, preko Istre … Skozi malo okno Airbusa A340 razločim maja prekolesarjen Motovun in pomol v Červarju, kjer je vezana prijateljeva Tellina. Na Gorenjskem iz oblakov štrli Storžič. Jebeno lepo.