Vuče gre v svet: Nepal, Tajska, Laos, Kambodža, Burma

Za prijateljem in bivšim sodelavcem je zanimivo potovanje po Aziji. Prosil sem ga za kratek zapis in poslal mi je tole. Hvala, Vuče! Torej:

Scooter off-road, Laos style!

Scooter off-road, Laos style!

besedilo: Marko Vovk, fotografije: Marko Vovk in Žiga Klemenc – Lovac

Pol leta potovanja po Nepalu in državah jugovzhodne Azije mi je dalo več kot sem pričakoval.

Želja po malo daljšem potovanju se mi je po glavi podila že nekaj let, vendar sem v tem obdobju imel redno službo. V ta namen sem pri vsaki plači ‘na stran’ dajal majhno vsoto cekinov in čez čas se jih je nekaj nabralo. Aprila 2012 sem izgubil službo, kjer sem delal sedem let. Veliko večino tega časa sem se imel dobro. Užival sem, služba in družba sta bili dobri, a nobena stvar ni večna … Novico o prenehanju sodelovanja sem na lastno presenečenje sprejel presenetljivo dobro. Bil sem celo vesel! V tistem trenutku sem vedel, da je sedaj čas za mojo avanturo in neke vrste pobeg od domače ‘realnosti’.

Himalajski škrat.

Himalajski škrat.

V daljnih deželah mi v prvi vrsti ni šlo za občudovanje lepot pokrajine, ampak so me zanimali predvsem ljudje.  Kljub temu, da so življenjske razmere v obiskanih državah slabše kot pri nas, so ljudje veseli in nasmejani.  Mislil sem, da vidim le tako sliko kot sam želim, vendar je tam smeh na vsakem koraku. Pitna voda,  zdravstvena oskrba ter zadovoljive higienske razmere, ki se nam zdijo samoumevne,  so tam velik problem. Policija in kuverta pod mizo sta glavna (slednje tudi pri nas),  ampak ljudje so še vedno prijazni in veseli. No,  seveda ne vsi in ne povsod, ampak občutek sem dobil, da še vedno bolj kot pri nas.

Potoval sem z javnimi avtobusi in kombiji, v katerih se nas je enkrat v Laosu na peturni vožnji stiskalo petindvajset –  pa se ni nihče razburjal ali pritoževal. Otroci se igrajo v pesku, plezajo čez ograje in na drevje, vozijo trikrat prevelika kolesa – pa jim nihče ne teži.  Padejo, se poberejo in pičijo dalje.  Mi pa naše najmlajše zavijamo v vato nezavedajoč se, da jim s tem ne delamo prav nobene usluge.

Porabil sem približno toliko denarja, kot ga za življenje porabim doma. Razsipavanja se nisem šel. Pomembno je bilo,  da je bil nahrbtnik čim lažji.

Mladi kitaristi.

Mladi kitaristi.

Ko sem se vrnil v Slovenijo sem znova ugotovil, da je to zame najlepši košček sveta. Moj dom. Sedaj sem vesel, ko si natočim vodo izpod pipe in ko z novo zobno zalivko čikam sarmo. Kako bom zaslužil za življenje me ne skrbi. Če se zjutraj zbudim in uporabim glavo par rok in nog ni strahu, da bom crknil na mestu. Sem aktiven in se zato po padcih na hitro poberem in se ne smilim samemu sebi.

Še vedno imamo precej razlogov za smeh in veselje. Stvari, dejavnosti in ljudje, ki ne stanejo nič, so okoli nas. Samo iz naslonjačev se je treba zbrcati. Če bi pa radi potovali, pa tudi prav, boste vsaj videli, kako lepo je doma 🙂

Živeli!