Izpoved gorskega kolesarja: priznam, grešil sem

kofceSkolesi_sept05 019

– Oče, grešil sem.
– Joj, joj, joj, dragi fant, pa ne že spet. Preklinjanje?
– Ne, ne. No, tudi to, ampak …
– Si prodajalki izmaknil čungalunga žvečilke?
– Ne, oče.
– Pa ja nisi prešuštvoval?
– Ne. Khm. No, pravzaprav sem po navodilu fizioterapevtke na motokrosu poškodovan palec »razgibaval do bolečine«. Dvakrat je šlo zlahka, tretjič še nekako, nakar …
– Kreh, kreh (se križa)
– No, nisem prišel zaradi tega.
– Kaj pa te potem muči, mladi gospod? Na dan z besedo!
– Kolesaril sem. V naravnem okolju.
– Ježešna!
– Trije smo bili …
– Tristo kosmatih devic!
– Sprva smo se peljali po cesti, nato po makadamu, … Vsi na gorskih kolesih. Potem je kolegu počila zračnica. Pa smo jo zamenjali z novo, da ne bi izgubljali časa s krpanjem.
– Joj mene, kam to pelje … (se križa)
– Jah s počeno gumo nikamor, oče. Po servisu pa kam drugam kot v hrib. Ker težki oblaki sredi tedna v planine niso zvabili dosti ljudi, smo nadaljevali po ozki planinski poti. Razen nekaj ptičev nismo srečali žive duše. Kar pošteno smo se prepotili. Gori pri križu smo se raztovorili in vsak je iz nahrbtnika potegnil del sestavin in pripomočkov za hamburger. Ja, za hamburger. Veste, oče, šlo je za štos. Privlekli smo plinski kuhalnik, ponev, začinjeno mleto meso, lepinje, kečap, majonezo, čebulo, paradižnik, … In smo naredili hamburgerje. Oče?
–  (tišina)
– Veste, to so neke sorte sendviči s pečenim mletim mesom. Saj poznate pleskavico v lepinji? No, nekaj takega. Hej, kakšen štos je bil to. Na oblačen septembrski dan smo cmarili tiste pljeske. Na tisočpetsto nadmorske. Žrli smo jih ko prasci. Bicikel te zmatra, gorski zrak pa še dodatno poveča tek. Saj veste kako dober je en navaden ričet v hribih. Četudi iz piksne. V hribih hrana vedno dobro dene. Mogoče že zato, ker obrok prigaraš z naporom; s hojo oziroma brcanjem pedal v hrib. No, in potem smo siti ko prešiči prišli do ideje, kako bi naš tabor v primeru napada ubranili pred napadalci. In smo preko lesenega križa napeli tisto počeno gumo in streljali kamne v dolino. Itak ni bilo nikogar. Je bil pa dober štos, ta ogromna frača. Hej, smo se narežali. … Ja nič, potem smo počasi pospravili in šli nazaj v dolino. Razgled je bil bolj za en drek. Ampak vseeno je bilo lepo. Pa nikjer nikogar. Veste, oče, letos bo že deveto leto od tega izleta. Eden od dveh prijateljev ima že otroka. Vsi imamo, hvala Bogu, službe. In vse manj časa za take traparije. Ampak veste kaj, oče. To niso traparije. Fino je bilo. Nimam slabe vesti, onadva pa tudi ne. Ne verjamem, da je Bog hud na nas. … Oče, ste vi kdaj preko lesenega križa napeli zračnico in streljali kamne? Menim, da ne more škodovati. Edino, če bi se spodaj pasle ovce in bi kakšno zadeli v glavo. To bi bilo grdo do ovc … Oče? Halo? … Nič, potem pa grem. Bova drugič še kakšno rekla. Saj poznate tisto ‘nad jurja ni greha, nad dva je pa greh, če ne’ … Pa srečno!