Čegrešprideš 2013: Lepena – Krn – Planina na Kalu – Čadrg

Bil je jutranji hlad, meglice nad jezerom, pot in vročina in pot, žulji in sonce in mlečna cesta in rosna trava. In, mislim da jih bomo imeli za nekaj časa dovolj, Frutabele.

»Ane kuko gre hit teden ukol,« pogosto komentira hitrost časa Markova mama, ko enkrat na teden dostavi domačo skuto, mleko in smetano, sezonsko tudi stročji fižol in sveže iztisnjen jabolčni sok, včasih še klobase. In evo, leto je naokoli in čas je bil za tretji tradicionalni avgustovski pohod. Mikal me je lani nedokončani del od Sorice do Krna, a smo na koncu glede na želje in sposobnosti do časa prijavljenih dvo- in štirinožni udeležencev ubrali nekoliko lažjo pot.

Jutranji hlad na parkirišču v Lepeni. Tri dni kasneje je bilo isto parkirišče nabito polno.

Jutranji hlad na parkirišču v Lepeni. Tri dni kasneje je bilo isto parkirišče nabito polno.

V četrtek ob šesti uri zjutraj smo v Lepeni zaklenili Toneta in odrinili proti Krnskemu Jezeru. Tone je en tak prijazen, oranžen in polnoleten Volkswagen Transporter. Da nima klime in da tudi med hlajenjem v noge spredaj sedečih človekov piha vroč zrak, nas med vožnjo preko Vršiča ni dosti motilo. Bolj me žalosti spomladanski razcvet pločevine na levem pragu; ampak pustimo zdaj to.

Krnsko jezero na desni. Kopanje je zaradi majhnega pretoka vode in s tem večje ogroženosti živeža v njem, prepovedano.

Krnsko jezero na desni. Kopanje je zaradi majhnega pretoka vode in s tem večje ogroženosti živeža v njem, prepovedano.

S pisanimi cvetlicami začinjen krvavo zelen travnik pred vzponom proti sedlu med Krnom in Batognico.

S pisanimi cvetlicami začinjen krvavo zelen travnik pred vzponom proti sedlu med Krnom in Batognico.

Ostankov, ki pričajo o krvavi Soški fronti, je na tem koncu malo morje. Preveč. Oziroma - dovolj za opomin ...

Ostankov, ki pričajo o krvavi Soški fronti, je na tem koncu malo morje. Preveč. Oziroma – dovolj za opomin …

Rahlo dolgočasna cikcakasta pot do Koče pri Krnskem jezeru je bila ravno prav strma, da nas zjutraj ni zeblo (ja, hladno je bilo!) in da smo si pri Jezeru pri Koči pri Krnskem jezeru upravičeno nudili prvo daljšo sendvič-pavzo. Pa ne predolgo, saj je rotacija zemlje (zapisati dviganje sonca bi bila debela laž) obljubljala vroč dan. In tako smo bili okrog desete ure dopoldne že pri sedlu, od koder je možno do vrha Krna brez večjih ajs-ajs-ajs poskakovanj hoditi bos. Preizkušeno. Blagodejno vpliva na žulje (oziroma proti njim), na refleksoterapevtske točke na stopalih in konec koncev na celotno nočno zasedbo na skupnih ležiščih.

Razgled z vrha Krna proti Triglavu.

Razgled z vrha Krna proti Triglavu.

Na vrhu sem potihoma vesel, da družba odkloni ponujene sendviče in vse (preostale tri) požrem sam. Razgled na Sočo, na Tolminski Stol, Matajur, Mangrt, Jalovec, Škrlatico, Triglav, Storžič, Kočno, Bogatin, južne bohinjske gore, Snežnik, Tržaški zaliv … Verjetno je razgled s 2244 metrov visokega Krna eden boljših pri nas nasploh. Čeprav se tudi na Tolstem vrhu oči prav prijetno spočijejo.

Krst novih obiskovalcev in obiskovalk. Zavoljo fotografiranja smo jim tokrat dovolili, da imajo oblečene hlače.

Krst novih obiskovalcev in obiskovalk. Zavoljo fotografiranja smo jim tokrat dovolili, da imajo oblečene hlače.

Trojica nas zapusti in se po isti poti vrne nazaj v Lepeno, preostali pa … »Nič,« se je glasil odgovor na vprašanje »Ja kaj pa ste potem počeli celo popoldne?«, ki nam ga je zastavila na novo pridružena trojica naslednje jutro. Torej: pred in v Gomiščkovem zavetišču pod Krnom smo ležali, malicali, spali, igrali tarok in križce in krogce, šli na Krn počakat sončni zahod in se zavalili spat na skupna liz…, pardon, ležišča skupaj z nemško učiteljico, ki je v temi zacvilila ker naj bi videla miš. Scheise.

A kaj smo počeli? Nič. Pa prav fino je bilo.

A kaj smo počeli? Nič. Pa prav fino je bilo.

Po jutranjem sprehodu na Krn in zajtrku je, kot že omenjeno, direktno s planine Kuhinja prisopihala nova trojica, s katero smo šli še enkrat na vrh, z vrvjo pretepli novinkino ta zadnjo in nato preko v prvi svetovni vojni razrite Batognice udarili proti Prehodcem, planini Dobrenjščica in planini na Kalu. Hja, zeblo nas pa res ni. Čudovita tura!

Sneg avgusta. Za kušnit.

Sneg avgusta. Za kušnit.

Veste, da je v dvanajstih Soških bitkah padlo okrog 300.000 vojakov? (vir: Wikipedia)

Veste, da je v dvanajstih Soških bitkah padlo okrog 300.000 vojakov? (vir: Wikipedia)

Nezahtevna in neobljudena pot nad dolino, kjer izvira Tolminka.

Nezahtevna in neobljudena pot nad dolino, kjer izvira Tolminka.

V iskanju bivaka z milijon zvezdicami.

V iskanju bivaka z milijon zvezdicami.

Še en, zaradi nižje nadmorske višine nekoliko manj spektakularen sončni zahod. Noč. Milijon zvezd, nekajkrat manj utrinkov in le par ur spanca pred magičnim prebujanjem sveta. Kakšne barve! Travnik pod nami je zeleno žarel še preden se je za skoraj uščipnjeno luno zapodilo sonce. Zajtrk. In sporočilo, da je Tonetu odpovedal sistem za samodejni »relocation«. Plan Č: solo povratek po včeraj in predvečrajšnjim prehojeni poti, skrajšani za ovinek preko Batognice in Krna.

Sončnim kremam v brk: naravna in učinkovita zaščita proti sončnim opeklinam. Ne le ščiti, tudi hladi!

Sončnim kremam v brk: naravna in učinkovita zaščita proti sončnim opeklinam. Ne le ščiti, tudi hladi!

Olajšan za spalno in bivak vrečo sem pot od Planine na Kalu do razgretega Toneta preletel v treh urah in desetih minutah; vmes pokuril štiri litre in pol tekočine ter tri Frutabele. Palačinke v Lepeni so bile, oprostite izrazu, jebeno dobre. Verjetno ste že videli športnike, ki v cilju točijo solze? No, nekaj takega. Po lagodnem pohajkovanju prejšnje dni je bil tole prav fin trening!

Cuuuuukrrrrrrrr!

Cuuuuukrrrrrrrr!

Skok v Sočo. Obisk letališča v Bovcu, kjer sem pred štirimi leti poletel s padalom (hvala še enkrat, prjatli). Sendvič komadunec, čokolada in radler v Tolminu. Hreščeči zvočniki. Senca starega oreha na Planini Polog. Toneta sem parkiral malo nižje; tik poleg odcepa za ozko stezo proti Čadrgu – takrat še ne vedoč, da se bo druščina s Čadrga vrnila prav tam (in ne preko izvira Tolminke). In smo se navkljub nepokritosti s signalom mobilne telefonije našli.

Soča.

Ob Soči preživet čas ni nikoli stran vržen.

Ob Soči preživet čas ni nikoli stran vržen.

V nedeljo še enkrat Soča. Skok v tolmun pod Kozjakom.

Skok z Mosta na (tu že toplejši) Soči.

Kuhanje med vračanjem v Kranj. Klima vendarle ni tako neumna pogruntavščina.

Pa še kdaj.

Đakuzi.

Đakuzi.

P.S.: Fotke so iz zaenkrat nepojasnjenega razloga čudno svetlikaste in nejasne. Najprej sem že pomislil, da bodo neuporabne, a se potem pre-mislil. Recimo, da je to nov instagram filter. Sicer sumim mastno ohišje Goprojke.