Motorji so bili samo moje orodje.
In dojel sem, da ne bi bilo nič drugače, če bi šel na pot z biciklom. Torej? Čutim dolžnost, da vam to povem.
Užival sem, priznam. Kdo ne bi? Vozil sem več kot 500 motorjev, odpeljal nekaj dirkaških sezon (kot najstnik sem o tem samo sanjal), obiskoval čudovite lokacije širom planeta in tam preizkušal čisto nove mašine; kasneje o terenski in cestni vožnji poučeval druge motoriste in motoristke (o tem kot mladec nisem niti sanjal) …
Vse to se je zgodilo samo od sebe. Jaz sem bil tam le zato, da sem stvarem, ki sem jih rad počel, namenil dovolj pozornosti. Lahko bi rekel tudi ljubezni. Da, seveda tudi truda in garanja. Ampak ko veš, kam greš, ni težko.
In tako, kot sem se kot študent moral odločiti, da bom (zanimivo in čisto dobro plačano) delo serviserja CNC strojev opustil zato, da se bom lahko posvetil (ne prav stabilnemu) moto-novinarstvu in dirkam, s prenovo spletne strani nakazujem, da motociklizem porivam na stranski tir.
Zakaj? Mislim, da se človek že tako ali tako preveč vozi sem in tja ter je pravzaprav škoda, da se vozi tudi takrat, ko bi lahko imel mir. Ali pa bi za premikanje izbral nekaj, kar malo manj smradi zrak in vodo in zemljo.
Ja, mislim, da je pravi čas za spoznanje, da z zadovoljstvom ob mirovanju ali premikanju na naravni pogon ni čisto nič narobe.
(se nadaljuje)