Mala šola terenske vožnje 2017-2018

Res je, zadnje tri sezone nisem dirkal. Zato naj kar na začetku priznam: vozim slabše kot tam okrog leta 2013, ko smo z ekipo obiskovali dirke v crosscountryju in enduru. A po drugi strani vem, da sem se pri prenašanju znanja na tiste, ki se s terensko vožnjo šele srečujejo, naučil nečesa drugega – učiti. Zato sem vesel, da vas zopet lahko povabim na Rab, kjer se bomo na idilični stezi učili peljati boljše, varnejše in, povsem nehote, tudi hitreje.

Kakšen je plan?

Brez dobre fizične pripravljenosti pri tem športu ne gre, zato se bomo pred vožnjo dobro ogreli: s tekom, pohodom na bližnji hrib in tik pred samo vožnjo še s sprehodom po stezi v popolni zaščitni opremi. Potem pa:

  • osnove vzdrževanja enduro oz. motokros motorja,
  • osnove pravilnega položaja med vožnjo (sedeč in stoječi položaj, vožnja v zavoj, položaj rok, pogled),
  • osnovne praktične vaje (speljevanje, vožnja v klanec, spust, vožnja okrog stožcev),
  • vožnja po manj zahtevni motokros stezi.

Termini 2017-2018:

  • Termin #1: 24.-26.11.2017
  • Termin #2: 1.-3.12.2017 – gost s trial motociklom Marko Jager
  • Termin #3: 8.-10.12.2017
  • Termin #4: 9.-11.2.2018 – gost s trial motociklom Marko Jager (skupina je polna)
  • Termin #5: 16.-18.2.2018

Vsi termini se odvijajo od petka do nedelje. Za dodatne termine med tednom me kontaktirajte. Prihod na otok: petek ob 10:00 (kdor nima časa, se nam lahko pridruži tudi pozno popoldne). Predvideni odhod: nedelja ob 15:00.

Kaj potrebujem?

  • Enduro ali motokros motor (možnost najema KTM 125 EXC*),
  • kompletno opremo (škornji, ščitniki za kolena in trup, rokavice, hlače, majica ali jakna, čelada – možnost najema za komplet za 3 dni = 85 EUR),
  • zadostno zalogo pijače in malico za čez dan (sendvič, sadje, tablice, čokolada, …),
  • opremo za športno aktivnost (superge, pajkice ali trenirko),
  • mladoletni potrebujejo soglasje staršev (sporočite ob prijavi),
  • urejeno zdravstveno zavarovanje za tujino,
  • lasten prevoz do Raba (iz Ljubljane pribl. 230 km). V kolikor nimaš lastnega prevoza, to omeni ob prijavi in te bomo poizkusili priključiti ostalim udeležencem.

Kako se prijavim?

Pošlji e-pošto z osebnimi podatki (ime, priimek, datum rojstva oz. starost), kontaktni telefon, tip, znamko in letnik motocikla ter željeni termin na matevz@batzajla.com ali pokliči +386 41 655 081.

V primeru monsunskega deževja, arktičnega ledu ali saharske suše bo dogodek prestavljen ali odpovedan.

Cena: 210 EUR
*Cena najema KTM 125 EXC: 195 EUR

Prijave in vplačila po predračunu obvezna do petka pred začetkom tečaja (1 teden prej). Število udeležencev je omejeno.


Nekaj fotografij s prejšnjih Malih šol terenske vožnje:


Video s tečaja na Rabu, december 2014:


Povezave:

 

Podvodni ribolov kot korak do spoštovanja zaužitega mesa

Športni ribolovci se običajno bahamo s trofejami. Naj za spremembo opišem zgodbo ribolovskega zajeba in predvsem to, kaj sem ob tem doživljal ter zakaj mi ribe iz štacune ne dišijo (več).

Že vnaprej vem, da bom v očeh nekoga izpadel pomehkužen strahopetec, spet drugi bo menil, da gre pri ribolovu kljub vsemu (le) za krvoločno pobijanje živih bitij. Ampak recimo, da sem želel te misli na papir zliti že dlje časa. Saj ni treba, da preberete …

V času letošnjega podvodno-ribolovskega dopusta sem zadovoljno ugotavljal, da se pod vodo lepo umirjam, da na ost ne nabadam kar vsega povprek in da pravzaprav nikoli ne zgrešim. Po ribolovu je za pasom toliko rib, kot jih dva ribojedca na palubi lahko prebavita in čisto nič več, rajši manj. Sčasoma do vsega tega življa začneš gojiti spoštovanje; dojameš, da je pravzaprav mirno opazovanje podvodnega sveta tisto, v čemer uživaš, in ne pobijanje vsega, kar priplava mimo puške. Potem pa proti koncu dopusta naredim napako, zaradi katere bi si ost najrajši zasadil še sebi v podplat.

Rt ob manjšem zalivu na Lošinju dve uri pred sončnim zahodom oživi. Pici, črnike, špari, salpe, igle, ciplji, bukve, fratrci, pirke, tudi ena murena in hobotnica – na nekaj desetih metrih obale kar mrgoli. Kot naplavljen hlod se z rahlimi zamahi plavuti premikam ob skalah in opazujem, kaj bi bilo primernega za v ponev, ko sprva le od daleč kot motne sence, nato pa vedno bolj razločno opazim tri lice, dve večji in eno manjšo, a vse tri vsaj 40 centimetrov dolge, kako počnejo točno to, kar počnem sam. Oprezajo za hrano. Lovijo. Kar pobrskajte po spletu – lica je čudovita riba z veliko glavo, dolgim in slokim telesom in veliko repno plavutjo. V naravnem okolju je ne srečaš prav pogosto, saj kot roparica vidi tebe veliko prej kot ti njo, tu pa tri plavajo čisto blizu, kot da me ni. Kljub občutno povečanemu srčnemu utripu se trudim ostati miren in poiskati čim boljši zaklon na vodni površini. Nima smisla, da bi se potopil, ko pa je toliko življenja že do metra ali dveh pod gladino. Le tvegal bi, da jih bom splašil. Lice ponavljajo en in isti krog; izginejo za robom in se znova prikažejo iz modrine na drugi strani, a vedno predaleč za strel.

Verjetno sem se kakih deset minut premikal do naslednje skale, ki je delovala kot dovolj dobro skrivališče. In res se dve lici odzoveta klicu in počasi plavata proti meni, skritemu za skalo. Roka je, da puška ne bi štrlela izza kamna, pokrčena, zato ne morem pravilno pomeriti strela – in ribo zadanem v trebuh. Ta se prične vrteti okrog štrika, ki jo drži le za kožo in mehka čreva. Tik predno sem jo zagrabil, celo dotaknil sem se je že, se tkivo strga in lica uide. Nekaj metrov sem ji sledil, a vedel sem, da nimam šans. Še vedno je bila dovolj živahna, da je lahko hitro odplavala v globino. Verjetno je trajalo več ur ali celo dni, predno je prestrašena poginila. Težko je opisati, kako žal mi je zanjo.

Če mi je tako žal, zakaj potem sploh lovim in ubijam, boste vprašali. Pa odkrito povedano skremženo prikimam – prav imate.

Vem pa, da sem v nekaj letih podvodnega ribolova povsem spremenil odnos do rib, hkrati pa tudi do mesa in hrane na splošno. Ko vidiš pozno popoldne, kako se skozi Telaščico odpravlja cela flota ribiških ladij, ki bodo z mrežami iz vode potegnile VSE tisto, kar ti kot podvodni ribolovec le opazuješ, tudi zvezde, klobase, babice, … In to ne le na zunanji strani Kornatov, tudi tam pri Premudi in Unijah in Hvaru in … Tone in tone življenja, dan za dnem, leto za letom. Verjetno se to nekje mora poznati. Morje bi moralo živeti, ne pa umirati.

Ko enako hrano, najsi bo to kapesanta, orada ali hobotnica, naročiš v restavraciji, do mesa na krožniku gojiš povsem enaka čustva kot do krompirja z blitvo poleg. Ko pa jo uloviš sam in veš, da je še pred eno uro plavala v širni modrini, je to nekaj povsem drugega. Ribo kot hrano spoštuješ. In ko zaje**š, kot sem zaj***l tisto lico, si žalosten.

Ampak to je življenje.

Piksna ribe, ki je do našega hladilnika ‘priplavala’ iz Kvarnerja ali pa z afriške obale, ni življenje. To je štacuna.

Foto analiza: za maškare smo bili enduraši in trialisti

Tako, pa smo iz ta hudega ven: pri zadnjem terminu Malih šol terenske vožnje je narejena kljukica. V petek smo začeli voziti v vlažnem jugu in v deževnem popoldnevu namesto linij rezali paški sir in gorenjsko salamo, nato pa sta sledila dva dneva kot iz škatlice. Na koncu mi je bilo v največje veselje opazovati stil vožnje šoferjev (in šoferke), ki so bili še v petek popolni začetniki. Kdo ve, kakšni svetovni prvaki bi bili mi, če bi nam, ko smo začenjali svojo motoristično kariero, kdo razložil osnove …

Hvala Marku za učne urice s trialom, hvala Jasmini za izposojo vrhunskega Sherca z letnico 2017 (res je dober, pismo!) in predvsem hvala vsem, ki ste se kljub klavrni vremenski napovedi prišli vozit.

Lepo vas pozdravljam do nadaljnjega,
Matevž

Ride free. #ktmracing #ktm #350freeride #batzajla

A post shared by Matevž Hribar (@batzajla) on

This time on #batzajla #enduroschool we have a #Sherco army 🙂 #enduro #Akrapovic #motocross #fox

A post shared by Matevž Hribar (@batzajla) on

Sea braap✊ #newtoy #sherco #shercofactory #enduro #foxracing #sea #fun #ridelikeyoustoleit #newseason

A post shared by Marko Jager (@markojager) on

Foto: palec gor za Prešernov smenj v Kranju.

Če odmislimo koncert Modrijanov, toliko obiskovalcev v Kranju ni nikoli. Niti na Kranjski noči, niti na Tednu mladih, niti na Silvestrovo.

Poleg tega pri Prešernovem smenju ne gre le za veseljačenje, pijančevanje in poslušanje muzike, ampak gre za kolaž gostinske ponudbe, kulturnih dogodkov, muzike, prodaje raznih domačih izdelkov in predvsem srečevanja znancev in prijateljev.

Palec gor.

Pa še: reportaža na rtvslo.si.

Foto analiza: po vsaki burji posije sonce. Električni enduro? Da, prosim.

Še v ponedeljek je bila napoved dramatična: kazalci vetrov so bili tja do četrtka zabiti v rdeče polje. Nato je pokazalo, da bo v petek in soboto v suho, v nedeljo bo pa deževalo. A ker sem vedel, da prijavljeni gospodje in gospodična niso neki salonski pudli, smo rekli: ma, gremo! In pogum nas je po vetrovni vožnji po Jadranski Magistrali nagradil s tremi toplimi, sončnimi dnevi. Noči so bile še vedno zimsko hladne, mesto Rab pa ponoči januarsko prazno, a nič ne de.

Testirali smo KTM Freeride E!

Končno mi je uspelo na tečaj pripeljati električen motor – pri KTM-u so nam zaupali čisto pravega Freeride E in še eno dodatno baterijo. Čisto vsi, tudi dva osnovnošolska motokrosista, smo bili nad paketom prijetno navdušeni. Razen Uroša, ki je vztrajal, da če ne diši po bencinu, to ni to. Tudi prav. Kaj je o električnem enduru povedal Špindlerjev Miha, ki se je Mali šoli terenske vožnje pridružil kot inštruktor in športni vikend mimo grede izkoristil za trening pred dirko Hell’s Gate, ki bo 18. februarja v Toskani, si lahko preberite na spletni strani avto-magazin.si: Kaj najboljši slovenski enduraš Miha Špindler meni o električnemu KTM-u Freeride E? (video)

Hvaležen, da imam priložnost delati s tako fajn druščino, vas lepo pozdravljam do prihodnjič, ko se nam bo s svojim trialom pridružil Marko Jager.

Matevž Hribar

Foto analiza:

Testing #ktm #freeride350 vs. #freeride-e…

A photo posted by Matevž Hribar (@batzajla) on