Podvodni ribolov kot korak do spoštovanja zaužitega mesa

Športni ribolovci se običajno bahamo s trofejami. Naj za spremembo opišem zgodbo ribolovskega zajeba in predvsem to, kaj sem ob tem doživljal ter zakaj mi ribe iz štacune ne dišijo (več).

Že vnaprej vem, da bom v očeh nekoga izpadel pomehkužen strahopetec, spet drugi bo menil, da gre pri ribolovu kljub vsemu (le) za krvoločno pobijanje živih bitij. Ampak recimo, da sem želel te misli na papir zliti že dlje časa. Saj ni treba, da preberete …

V času letošnjega podvodno-ribolovskega dopusta sem zadovoljno ugotavljal, da se pod vodo lepo umirjam, da na ost ne nabadam kar vsega povprek in da pravzaprav nikoli ne zgrešim. Po ribolovu je za pasom toliko rib, kot jih dva ribojedca na palubi lahko prebavita in čisto nič več, rajši manj. Sčasoma do vsega tega življa začneš gojiti spoštovanje; dojameš, da je pravzaprav mirno opazovanje podvodnega sveta tisto, v čemer uživaš, in ne pobijanje vsega, kar priplava mimo puške. Potem pa proti koncu dopusta naredim napako, zaradi katere bi si ost najrajši zasadil še sebi v podplat.

Rt ob manjšem zalivu na Lošinju dve uri pred sončnim zahodom oživi. Pici, črnike, špari, salpe, igle, ciplji, bukve, fratrci, pirke, tudi ena murena in hobotnica – na nekaj desetih metrih obale kar mrgoli. Kot naplavljen hlod se z rahlimi zamahi plavuti premikam ob skalah in opazujem, kaj bi bilo primernega za v ponev, ko sprva le od daleč kot motne sence, nato pa vedno bolj razločno opazim tri lice, dve večji in eno manjšo, a vse tri vsaj 40 centimetrov dolge, kako počnejo točno to, kar počnem sam. Oprezajo za hrano. Lovijo. Kar pobrskajte po spletu – lica je čudovita riba z veliko glavo, dolgim in slokim telesom in veliko repno plavutjo. V naravnem okolju je ne srečaš prav pogosto, saj kot roparica vidi tebe veliko prej kot ti njo, tu pa tri plavajo čisto blizu, kot da me ni. Kljub občutno povečanemu srčnemu utripu se trudim ostati miren in poiskati čim boljši zaklon na vodni površini. Nima smisla, da bi se potopil, ko pa je toliko življenja že do metra ali dveh pod gladino. Le tvegal bi, da jih bom splašil. Lice ponavljajo en in isti krog; izginejo za robom in se znova prikažejo iz modrine na drugi strani, a vedno predaleč za strel.

Verjetno sem se kakih deset minut premikal do naslednje skale, ki je delovala kot dovolj dobro skrivališče. In res se dve lici odzoveta klicu in počasi plavata proti meni, skritemu za skalo. Roka je, da puška ne bi štrlela izza kamna, pokrčena, zato ne morem pravilno pomeriti strela – in ribo zadanem v trebuh. Ta se prične vrteti okrog štrika, ki jo drži le za kožo in mehka čreva. Tik predno sem jo zagrabil, celo dotaknil sem se je že, se tkivo strga in lica uide. Nekaj metrov sem ji sledil, a vedel sem, da nimam šans. Še vedno je bila dovolj živahna, da je lahko hitro odplavala v globino. Verjetno je trajalo več ur ali celo dni, predno je prestrašena poginila. Težko je opisati, kako žal mi je zanjo.

Če mi je tako žal, zakaj potem sploh lovim in ubijam, boste vprašali. Pa odkrito povedano skremženo prikimam – prav imate.

Vem pa, da sem v nekaj letih podvodnega ribolova povsem spremenil odnos do rib, hkrati pa tudi do mesa in hrane na splošno. Ko vidiš pozno popoldne, kako se skozi Telaščico odpravlja cela flota ribiških ladij, ki bodo z mrežami iz vode potegnile VSE tisto, kar ti kot podvodni ribolovec le opazuješ, tudi zvezde, klobase, babice, … In to ne le na zunanji strani Kornatov, tudi tam pri Premudi in Unijah in Hvaru in … Tone in tone življenja, dan za dnem, leto za letom. Verjetno se to nekje mora poznati. Morje bi moralo živeti, ne pa umirati.

Ko enako hrano, najsi bo to kapesanta, orada ali hobotnica, naročiš v restavraciji, do mesa na krožniku gojiš povsem enaka čustva kot do krompirja z blitvo poleg. Ko pa jo uloviš sam in veš, da je še pred eno uro plavala v širni modrini, je to nekaj povsem drugega. Ribo kot hrano spoštuješ. In ko zaje**š, kot sem zaj***l tisto lico, si žalosten.

Ampak to je življenje.

Piksna ribe, ki je do našega hladilnika ‘priplavala’ iz Kvarnerja ali pa z afriške obale, ni življenje. To je štacuna.

Leave a Reply