Ni imela visokih pet, niti mini krila, niti kariraste zastave. Ampak hej, smo leteli!

Zdaj si pa dobro predstavljajte: bilo nas je deset dedcev, kar naj ne zveni preveč samohvalno in mačistično, a vseeno si upam reči, da smo bili ipak to dedci na enduro in motokros mašinah, čisto sami v zavetju palm na samotnem otoku, brez domačih nadzornih sistemov. Ja, lahko bi zapisal, da smo bili fantje ali pa moški, a ti dve besedi nekako ne sodita v zgodbo, polno adrenalina, bencina in testosterona in kar je še teh dedcem nujnih življenjskih potrebščin.

img_4404

Prvič nas je slučajno obiskala v soboto popoldne in to v družbi čisto prijetnega prijatelja in dveh sila luštnih psičkov, ja pridna Fifi in Bruno, buci buci buci, ja čigava pa sta pesjanarja mala?! Nekako niti kolega niti psov nihče ni kaj dosti opazil, ko pa se je gozdna vila sprehodila preko motokros steze v enih takih sila tesnih pajkicah, ki so zelo nazorno nakazovale, kaj pokriva tanka, elastična tkanina. Pa saj smo vsi že kdaj videli kakšno teto v pajkicah in ni vrag, odpusti nam naše grehe, da celo kakšno brez njih, ampak v divjini samotnega otoka sredi neskončne modrine, na teh naših konjih, s katerimi divjamo na tanki meji med tem in onim svetom … Ej, to se ne zgodi vsak dan.

Lahko si predstavljate (ali pa tudi ne), kako je bila slišati debata desetih juncev v dvajsetih in zgodnjih tridesetih, ko nam srce še precej živahno zliva kri po žilah. Še pri večerji je padla opazka ali dve, kako fejst obisk smo imeli in kakopak ni nihče govoril o prijaznem fantu in še manj o črnem in belem ščenetu. Po obedu pa je ob pivu, kar je dosti logično, saj se še nobene pametne reči nismo domislili ob čaju ali mleku, padla še ena sila imenitna namera in sicer, da bi šli ‘malo pogledat v mesto’. Nič hudega, če kdo še ni stuširan, se bomo pa potem skupaj, je izustil eden od bolj modrih tisti večer.

Ob pol osmih zvečer o karaokah ni bilo ne duha ne sluha in tudi oder v centru mesta je še sameval, pa so tako tekli čas in debata in še vse druge tekoče stvari, dokler nista vendarle zaigrali dve kitari in potem še cel bend in roštilj s klobasicami in friteza z lignji in karaoke v baru pod županovo pisarno. In ko je bil tek v vseh teh možnih različicah na vrhuncu, in ko smo se ujeli z nekaj dušami nasprotnega spola, a enakih nagnjenj do zabavnega nočnega življenja, se je od nekod, morda prav iz nebes, pojavila plavolasa princeska, tokrat v črnem krilu in z neko zdravo mero mejkapa in s še bolj prešernim nasmehom, kot ga je imela pred nekaj urami tam sredi šume. Ajej. Prvemu je iz rok padel še poln vrč piva, drugemu je na en čevelj kapnila viski kola, na drugega pa slina, tretji je čašo pametno porinil v roke četrtemu, ki je v vzhičenosti na dušek spil to in še svojo in tako bi lahko našteval tja do desetega, pa ne bom, ker vseh odzivov in reakcij pa vendarle ne gre zaupati občemu spletišču.

Pa smo, kaj pa ste drugega mislili, bolj lajali kot grizli in imeli nadvse velikopotezne ideje in sila dobronamerne načrte, kako nadaljevati noč, ki se je v nasprotju z le-temi končala v moški družbi s kuhanjem goveje župce s knedli ob četrti uri zjutraj tam v apartmaju ob morju adrijanskem.

V nedeljo kljub popolnim razmeram ni bilo neke strašne volje po motoriranju. Pa saj: čemu bi se mučil 18. decembra pri približno toliko stopinjah (na soncu in brez vetra je bilo resnično vroče), ko pa lahko stegneš škornje v pesek in, recimo frcaš kamenčke v vodo. Nekoliko kislo, a kljub temu pozitivno nastrojeno razpoloženje je vsake toliko pogrela ideja, da bo princeska, kot smo se bili uspeli v trdi temi dogovoriti, spet prišla na stezo, tokrat na to ob morju, in da bo oblečena kot tiste štarterke, ki se nastavljajo Marquezu in Rosiju in televizijskim kameram in, kaj pa veš, verjetno tudi zavaljenim kravatarjem, katerih v zaodrju svetovnega prvenstva v cestnohitrostnih dirkah nikoli ne manjka. A pustimo zdaj to.

img_4441

Potem pa gromska strela z jasnega … Snamemo očala, si pomanemo oči in se spogledamo – res je ona.

Pa smo se naštimali v vrsto tja dol v mehak pesek, devet motorjev je bilo, ker je Kawa ravno pol ure prej izdahnila dušo električno (ni iskre spljoh) in morsko deklico nagovorili, da je uresničila naše mokre sanje: v tesnih pajkicah, tokrat šekasto modre barve, je v decembrskem soncu dvignila roko, jo spustila do polovice … Še malo počakala in: BAM!

Štartali smo ko Rozcen in Dungey in kar je še teh pobov na dirki za milijon dolarjev. Prvi je potegnil Miha – seveda, ko pa vozi tristo cvajtakt, za njim sta ste zvrstila Ervin (EXC-F) in Žiga (YZ-F) na 250-kubičnih štiritaktnikih, nato Gašper na 250 SX-F, za njim pa sem se znašel jaz na 350-kubičnem frirajdu, katerega imam trenutno obutega v trial gume in ne orje ravno najbolje po tistem globokem pesku. Kako so se zvrstili za menoj, ne vem, vem le, da je Kevin svojo Yamaho položil na koncu prvega kroga, verjetno zato, ker je mislil, da ima štarterka opravljen tudi izpit iz prve pomoči in da bo potrebno oživljanje usta na usta. Če mi ne bi vzmetenje na tistih dveh skokih zabijalo do konca in še malo čez (Freeride je za motokros resnično neprimeren), bi verjetno odpeljali še več kot dva kroga. Pa smo parkirali. Škoda bi bilo, da bi se fenomenalen vikend končal s polomijo.

Pa mi povejte, kdaj vam je nazadnje na plaži v soncu dala signal za štart blond gospodična?

E, život je čudo!

P.S.: Feburarja in marca je še nekaj prostih mest 🙂

Foto analiza:

Leave a Reply