Test: Ducati Scrambler je živ v dveh pomenih besede

Po treh dneh bivanja v sožitju z italijansko tehniko je jasno: Ducati Scrambler mi je všeč. Kar pa ne pomeni, da je brez napak(ic) in da pri nakupu take sorte stroja na Triumphovega Bonnevilla lahko pozabite. Odvisno od karakterja – vašega.

Izgubljen med cerkljanskimi hribi.
Izgubljen med cerkljanskimi hribi.

Za začetek si lahko prečitate test Triumpha Bonnevilla, saj boste tako lažje razumeli zapisano. Ali pa se na povezavo vrnite po prebrani tokratni objavi, če vam ne bo kristalno jasno, kaj bi rad povedal.

Do retro bajkov gojim zadržano spoštovanje. Cenim jih kot stilsko bogata motorna kolesa z močnim pridihom neke (Zlate? Ne vem, sem premlad) motoristične dobe. Zgodovine. A po drugi strani prijatelja, ki se navdušuje nad nakupom takega stroja, hitro posvarim pred resnico: tehnična osnova teh strojev je stara prav toliko, kot njihov videz: »Ne pričakuj, da se boš na Stelvio pripeljal tako spočit in s takim užitkom, kot s katerim od novejših motociklov.« (Čeprav, se razume, užitek še zdaleč ni pogojen s kilogrami, kilovati in kraticami, ki označujejo elektronska pomagala.)

Zato se mi zdi Ducatijeva zgodba (poudarjeno zato, ker je prav zgodba pomemben del njihovega izdelka) dobra: Ducatijev Scrambler ni »retro«, ampak je prav tak, kakršen bi Scrambler bil, če ga leta 1974 ne bi prenehali izdelovati.

Zato je Scrambler prijetno lahek, iskro živ in opremljen z dobrimi komponentami. Glejte – števec je digitalen, zavorne čeljusti radialno vpete, prednji teleskopi obrnjeni. Primerjava z Bonnevillom je podobna, kot bi se odločal med dopustovanjem v laškem termalnem zdravilišču (topli curki z mehurčki) ali Aqualandom (valovi pa tobogani pa vodne pištole pa te scene).

Videzu ne gre oporekati. Še posebej 'kul' je namestitev nosilca registrske tablice.
Videzu ne gre oporekati. Še posebej ‘kul’ je namestitev nosilca registrske tablice.

Ko sem ga v ritmu rock&rolla krivil (Scramblerja, namreč) po zavojih med Poljansko dolino in Cerknim, se ni prav nič upiral. V rokah je lahek kot kak 250-kubičen motor, obenem pa res prijetno ‘potegne’ in ob tem ne popije več od petih litrov na sto kilometrov. Med zavoji se vede lahkotno in še vedno več kot dovolj stabilno. Stopalke se niso niti enkrat dotaknile asfalta. Dober občutek so želele skaziti le štiri malenkosti (ali pa tudi ne, tolmačite si po svoje):
zadnje vzmetenje se na kratkih grbinah odzove s premalo dušenja. Menjava vzmetenja bi iz tega motocikla naredila čudo,
– široko in visoko krmilo je zaradi prikrivanja tresljajev vpeto v gumo, kar se pri ostrejši vožnji občuti (zaviranje) in zmoti dober občutek toge in stabilne celote,
– glede na to, da ga opisujejo kot vsestranski (tudi terenski) motocikel, bi morale biti voznikove stopalke bolj grobe, saj čevelj na njih rad zdrsne,
– pri vožnji v stoječem položaju (presenetljivo dobra ergonomija!) moti izpušni lonec, postavljen za desno stopalko. Upam, da tole prebere kateri od fantov iz razvojnega oddelka v Ivančni Gorici.

Takole zmoti izpušni lonec pri vožnji v stoječem položaju.
Takole zmoti izpušni lonec pri vožnji v stoječem položaju.

V svojem odstavku namesto v alineah graj bi izpostavil še živahen in nekoliko nenaraven (hm, elektronika?) odziv dvovaljnika na vrtenje ročice za plin. A tolaži me misel prijatelja motorista. Dejan je ravno par dni pred testiranjem Scramblerja na vrtnem pikniku dejal: »Razen Moto Guzzijev se noben Italijan ne da peljat počasi.« Bo že držalo. In medtem ko je meni ta živahnost ljuba, si težko predstavljam, da bo v ljubljanski gneči všeč starejšemu gospodu v sveže namazani usnjeni jakni.

Scrambler je živ.


Všeč: stil, super motor, karakter, kvaliteta izdelave, varčnost, ne previsoka cena, lahkotnost v vožnji.
Manj všeč: na področju vzmetenja je še nekaj rezerve, voznikove stopalke s preslabotnim oprijemom, prednja zavora je dobra (ne pa tudi ostra), namestitev izpušnega lonca pri vožnji v stoječem položaju, nekoliko manj naraven odziv ročice za plin, gumijasto vpetje krmila, vetrna zaščita nad 120 km/h.


Povezave: