Enduro Crosscountry Griža: Gneča, kamenje in test čelade

Prva dirka svežega prvenstva je postregla z rekordno udeležbo tekmovalcev (243!), med katerimi so prišli na račun začetniki, dekleta, stari mački in hudi profiji. Kot kaže, recept o dostopnem motošportu deluje. Skozi moja motokros očala pa je bila dirka videti takole:

11083819_10206316696615978_6228903867556878153_o

Ko sva z Janezom (še enkrat hvala za prevoz) v nizkem letu priletela na prizorišče dogajanja, so naju hoteli parkirati daleč stran od prizorišča, saj je bila kolona parkiranih vozil neprekinjena vse do glavne ceste. Pa sem stekel naprej in našel luknjo za Partnerja in njegov enoosni privesek s Husqvarno in KTM-om na njej. Organizator verjetno niti sam ni pričakoval tako množičnega obiska. V imenu vseh, ki so imeli ‘bokse’ skoraj v Črnem Kalu, upam, da je bila to dobra lekcija za prihodnje.

Po ugotovitvi, da je v dirki Gold in Diamant ostala strma pot nad separacijo, sem se kanil vpisati v razred Silver. Sisa, priznam.

10721140_867403003319894_1967037229_n

Štartati mi je uspelo povprečno dobro, nakar sva s sotekmovalcem na rdeči motokros Hondi (če me spomin ne vara) zapela že po približno dvajsetih metrih. Padel sem in jo za čuda odnesel brez posledic. Si predstavljate žur, ko ležiš na tleh pred tropom samcev na kroskah? Žur se je nadaljeval, ko je nek voznik na rumenem Suzukiju (kakšnem pa, itak so vsi rumeni) telebnil po tleh in sem ga, mislim da brez posledic, zadel v škorenj ali bok motorja, ne spomnim se več dobro. Ker je bilo to sredi klanca, sem moral sestopiti z motorja in žrtvovati nadaljnjih XY mest. Zabava se je nadaljevala v prvem strmem peščenem klancu (mali Erzberg), kjer je spet nekdo parkiral direktno pred mojo prvo gumo. Pa sem spet obračal … Na splošno menim, da tako ‘kontaktne’ dirke še nismo vozili. Masa tekmovalcev in pretočnost razmeroma ozke in zaprte steze sta podprti s spomladansko zaletavostjo terjali kar nekaj bližnjih srečanj.

»Umiri se, dirka je dolga še dve uri. Utrudili se bodo,« sem si prigovarjal v mislih in začel voziti malo bolj z glavo.

11076157_867403053319889_2142647262_n

Nato sem v prvi polovici prehitel kar lepo število tekmovalcev in ujel soliden dirkaški tempo. Soliden in nič več kot to. Naj omenim, da je bila tole ena izmed redkih dirk, kjer nisem bil preveč zadovoljen z le 125 kubičnimi centimetri v valju. Proga je bila zahrbtna, ne preveč tekoča, polna velikih kamnov. Velikokrat sem se znašel v situaciji, ko druga prestava ni več vlekla, v prvi pa je bil motor preveč agresiven. Seveda ni motor sam po sebi nič kriv. Kriv sem edino in samo jaz, ki ga v takih razmerah nisem sposoben gnati s polnim plinom.

Za nami je bila dobra polovica dirke, ko sem po spustu v ravnino proti peščenem vzponu (tam, kjer je bilo na levi strani nekaj avtomobilskih gum) izgubil tla pod gumami in se, kolikor sem dolg in širok, raztreščil po primorskem apnencu. V trenutku, ko sem s čelado udaril ob tla, sem pomislil: »Shoei! Baje je težja od konkurence zato, da dobro absorbira udarce.«

Česa vse človek ne spusti skozi misli v takih trenutkih.

11073437_867403076653220_246883889_n

Za kakih pet, deset sekund se mi je kar konkretno zavrtelo, a zavesti vseeno nisem izgubil. Po prvih metrih sem že pomislil na odstop, a se nato premislil in ostal ‘v igri’. Hitrega kroga pa nisem več sestavil. Od takrat naprej sem se bolj cijazil kot pa dirkal. Škoda, saj nisem imel nobenih težav s pomanjkanjem kondicije ali z zategovanjem mišic po telesu (navadno to doleti roke). V teh zadnjih štiridesetih minutah me je prehitelo kar nekaj tekmovalcev. Tudi Ervin. Ej, da vi vidite, kako je spremenil način vožnje po menjavi motorja! 300-kubičnega dvotaktnika je zamenjal za 250-kubičnega štiritaktnega KTM-a EXC in kar naenkrat poletel. »Samo zaradi motorja sem trideset odstotkov hitrejši,« je povedal že po nedeljskem treningu prejšnji teden.

Ne, moč ni vse. 250 EXC-F je trenutno po mojem mnenju najboljši enduro stroj, ki ga lahko kupi denar. Škoda, da mora biti kupček denarja kar velik … Ervin me je prvič v zgodovini nažgal za šest mest, njegov najboljši čas kroga pa je za 12 sekund boljši od mojega. Bravo, prjatu.

Čestital bi tudi najhitrejšemu županu, Miranu Stanovniku. Med veterani je zmagal, skupno pa je v naši dirki osvojil tretje mesto. Veste, zadnjič, ko smo objavili reportažo o tečaju terenske vožnje za motoriste reševalce, je nekdo komentiral, naj rajši njega (Mirana) kdo kaj nauči … Saj ne, da je njegova tehnika brezhibna, a dejstvo, da se pri petdesetih letih kosa z pol mlajšimi in tehnično dobro podkovanimi šoferji, govori svoje.

P3210477

1907692_779678108766983_2620520807729255313_nČestitke tudi gorenjskemu norcu (v pozitivnem smislu), Mihi Špindlerju. 300-kubična Beta je brez prestanka dihala s polnimi pljuči. Poglejte, kaj je ostalo od gume z mehko zmesjo … Ne dosti. Toni Mulec ga je (verjetno tudi zaradi Špindlerjeve ‘slajkice’) na koncu skoraj ujel … Skoraj še ni nikoli zajca ujel.

Seveda bravo tudi Mulcu in vsem, ki ste zadovoljni s svojimi vožnjami oziroma ste iz dirke odnesli vsaj dobro izkušnjo (če že novega Akrapoviča ne).

Da padec res ni bil tako nedolžen, mi je včeraj zvečer in danes zjutraj sporočil od krvi obarvan smrkelj ter podplutba na levem boku. Kratke hlače z bočnimi ščitniki so edina zaščita, ki je (zaenkrat) ne uporabljam … Vsi ostali kosi opreme (škornji Sidi, kolenski ščitniki Acerbis, ščitniki trupa Alpinestars) so odigrali svojo vlogo. Hja, v Griži smo videli, da se lahko dirka tudi s kratkimi rokavi in brez komolčnih ščitnikov … A dokler vaša tehnika ni na nivoju Dungeya, naj vam tako opremljeni vozniki ne bodo za zgled.

Še rezultat: med 85 vozniki v razredu Silver sem končal na 27. mestu.

Fotogalerija s podelitve:

Povezave:

Foto: Tomaž Močilnikar, Gregor Kos, Matevž Hribar

Video: