Komu bo Triumph Street Triple R všeč in kdo se bo zmrdoval?

Večkrat sem že poudaril in še velikokrat bom: motoristi smo si različni vsaj tako kot so si, na primer, joški. Zato ne bom trdil, da je Street Triple R najboljši slečenec na svetu. Lahko pa zapišem, da je meni osebno daleč najboljši ‘middleweight naked’ in eden boljših motociklov na sploh. Zakaj temu tako in zakaj se marsikdo ne bo strinjal?

Dovolj klasičen, da je Triumph in dovolj sodoben, da ga nevednež ne more ozmerjati z dolgočasnežom.
Dovolj klasičen, da je Triumph in dovolj sodoben, da ga nevednež ne more ozmerjati z dolgočasnežom.

Začnimo za spremembo od zadaj. Zamerimo mu lahko:
–    za en klinc ogledala, ki za korektno uporabo zahtevajo umikanje komolcev in konkretne pomike pogledov s cestišča nižje k kamnom spotike – ogledalom. Če si vajen spremljati promet za seboj, je to lahko nadležno.
–    vetrno zaščito, ali bolje rečeno – nezaščito. Ker je pač ni. Zato je vožnja nad zakonsko dovoljenimi hitrostmi naporna. Seveda je mogoče dokupiti razne spojlerčke in šipce in morda celo tako šipo, kot jo imajo poštarji na svojih APN-ih.
–    nekoliko skrito stransko stojalo. To ni nek hud problem.
–    odsotnost ročajev za sopotnico. To spet ni nek hud problem, sploh če pomislimo na občutek toplih grudi na hrbtu med ostrimi pojemki hitrosti in če upoštevamo dejstvo, da STR pač ni potovalnik. Sopotnica ni imela nič proti, prej nasprotno – vriskala je.
–    trdo vzmetenje. S polnim mehurjem se ne vozite preko Jeprce in Logaškega drevoreda.

Vozne lastnosti: konkurira mu lahko kvečjemu kak supermoto, KTM 690 SMC, na primer.
Vozne lastnosti: konkurira mu lahko kvečjemu kak supermoto, KTM 690 SMC, na primer.

Vse ostalo štima. Več kot to: zasluži si desetko. Motor je take sorte, da kar sili v sukanje desnega zapestja. Zaradi odlično razporejenega navora, zaradi moči in zaradi zvoka. Težko se je upreti …

Okvir in vzmetenje sestavljata paket, vreden navzgor obrnjenih palcev na obeh rokah. Stabilnost: OK. Igrivost: OK. Čutenje podlage pod gumami: OK. Nobenih čudnih reakcij ob držanju odprtega plina iz zavoja, nobenega cenenega zvijanja vzmetenja pri ostrem zaviranju daleč v zavoj. Skrivnost je v bazi – v superšportni sestrici Daytona 675. To je superšportnik, ki je letos zmagal na dirki 200 milj Daytone.

Cenim prijaznost Horneta. Spoštujem ciklistiko in karakter Shiverja. Ne oporekam pristnosti Monstra. Ampak nihče od naštetih v doživljanju živahnega potovanja skozi prostor ne prekaša Street Tripla R.

Če kdo ne verjame, naj se kaj kmalu zglasi pri Vombergerju, kamor sem danes vrnil testni stroj. Odprt sem za debato in za preizkus nečesa, kar je po vašem mnenju boljše.

»Pi*da je hud,« je v nekaj minutah vsaj trikrat ponovil naključni gledalec nastajanja pričujočih fotografij. Starejši možak se je mimo pripeljal z avtomobilom in bil odkrit, da sicer vozi, citiram, ‘ameriška jajca’. Vsaj eden, ki prizna …

Triumpha, Canona, Goprojko in Logitech mučil: Matevž Hribar